Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar

Mijn Vaders Dromen

Mijn Vaders Dromen

Mijn Vaders Dromen

30 esejev o Flisarjevi dramatiki

Mnenja domačih in tujih teoretikov o avtorjevi dramski poetiki in o posamičnih dramah. Eseji vsebujejo poglobljene analize 14 gledaliških del slovenskega dramatika, ki ga uprizarjajo poklicna gledališča na vseh celinah.

Opinions of Slovene and foreign theatre critics and drama theoreticians about the author's poetics bring detailed analyses of his 14 stage plays, produced not only in Slovenia but also by numerous professional theatre companies worldwide.

30 esejev o Flisarjevi prozi

Mnenja kritikov in literarnih teoretikov o posebnostih avtorjeve proze. Eseji vsebujejo poglobljene analize 15 proznih del (romanov, potopisov in kratkih zgodb) pisatelja, ki je preveden v 42 jezikov.

Slovenian critics and literary theoreticians analyse the novels, travelogues and short stories by the most widely translated Slovenian author, with 182 translations so far.

Miša Molk, Evald Flisar, Anja Radaljac, Muanis Sinanovič, Bojan Požar, Jurij Hudolin, Marko Crnkovič, Dejan Steinbuch, Air Beletrina, Meta Kušar, Stanislava Repar, Slovenski center PEN, Tanja Tuma, Manca G. Renko, Mitja Čander, Jožica Grgič, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina itd.

Pred dvema letoma sem bil javno obtožen seksizma in hkrati (kdo bi si mislil) šovinizma. Pobrskal sem po slovarjih, da bi preveril, ali se je v času mojih odraslih let pomen teh besed spremenil. Za seksizem sem našel naslednje razlage: predsodek ali diskriminacija na osnovi spola, predvsem diskriminacija žensk (moški očitno ne morejo biti žrtve diskriminacije). In naprej: obnašanje, pogoji in stališča, ki spodbujajo stereotipe družbenih vlog, temelječih na spolu (spet predvsem stereotipe žensk, ki glede na splošno mnenje v sodobnih zahodnih družbah trpijo pod jarmom moške polovice človeštva, čeprav se v moške zaljubljajo, se z njimi poročajo in imajo z njimi otroke). In naprej: dejanja na osnovi prepričanja, da so pripadnice oziroma pripadniki enega spola manj inteligentne/inteligentni in manj sposobne/sposobni kot pripadnice oziroma pripadniki drugega; predvsem da so manj inteligentne in sposobne pripadnice ženskega spola. In kaj je šovinizem? Glede na razlage, ki sem jih našel v slovarjih (in ne samo v enem), je šovinizem nerazumna vera, da je neka država ali rasa ali etnična skupina boljša in pomembnejša od vseh drugih. (To sem seveda vedel, že od malega.) Obstaja pa (sem izvedel) tudi »moški« šovinizem: prepričanje, da so ženske že po naravi manj inteligentne, sposobne in pomembne kot moški. V tem primeru je šovinizem tudi seksizem. In obratno. Prepričanje žensk, da so že po naravi manj inteligentni, sposobni in pomembni moški, očitno ne obstaja, saj ni definirano v nobenem slovarju.

Poglejmo torej, kaj sem zagrešil, da sem bil obtožen tega hudega zločina, seksizma, in zanj tudi javno obsojen (ne da bi mi kateri od medijev ponudil pravico do zagovora).

Mlada kritičarka Anja Radaljac mi je pisala, da išče delo, ker so ji v Trubarjevi hiši literature »pokazali vrata« (njene besede). Hkrati so ji na Delu s prihodom novega urednika kulturnih strani zreducirali sodelovanje skoraj za polovico. Citiram (ona je bila tista, ki je obelodanila najino zasebno korespondenco, zato bom na tem mestu nekaj utrinkov citiral še jaz): »Na Delu so najprej odpustili dva redna sodelavca v kulturni redakciji, potem so zamenjali urednico, hkrati pa so ukinili Književne liste oz. jih oblikovali tako, da gre še bolj za formo robnega zapisa kot prej. Zmanjšali so število kritikov. Kar zadeva gledališče, ostajam, ampak je stvar v tem, da želi novi urednik pokrivat le določene premiere, ne več vseh, kot je bilo nekdaj. Računam, da bo dela za cca polovico do 60 % manj.«

Skratka, mlada dama je iskala delo, kar se mi glede na razmere v kulturi ni zdelo nenavadno. Osebno je nisem poznal, sem pa prebral nekaj njenih kritik proznih in dramskih del. Bile so preveč osebne, argumenti za ali proti pogosto niso imeli otipljive podlage, bili so bolj mnenja. Kljub temu so bile bistveno manj sovražne in vase zagledane kot kritike njenih številnih vrstnic, prav tako diplomantk primerjalne književnosti, ki očitno pri svojih rosnih letih o življenju in literaturi vedo vse, kar je treba vedeti. Anja Radaljac, čeprav na začetku poti, se mi je zdela dovolj nadarjena, da bi lahko ob ustreznih uredniških nasvetih svoje pisanje bistveno nadgradila. (Mimogrede: uredniški nasveti niso »pokroviteljstvo«; veseli so jih bili celo avtorji, kakršen je Hemingway in kakršni so mnogi avtorji njegovega kova, da ne omenjam lepega števila avtorjev pri nas, vključno z mano.) Vendar to ni bil edini razlog, da sem ji želel pomagati. Drugi, morda pomembnejši razlog je bil moj socialni čut. V življenju sem bil tudi sam več kot enkrat v eksistenčni stiski, zato vem, kako hudo je živeti, če ni na obzorju nobenih napovedi, da se bo stanje izboljšalo. In ker sem vedel, da ni v nič boljšem položaju njen fant, prav tako pisec kritik, se mi je zdelo naravno, da se odzovem. Ko zdaj razmišljam, se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, če se ne bi. In morda se v prihodnje v podobnih primerih ne bom.

»Zasebno« in »službeno«?

Dopisovala sva si prek najinih zasebnih elektronskih naslovov. Predvsem je pisala ona in spraševala, ali se bo našlo kakšno delo in kdaj. Dogovorila sva se, da se bova dobila na kavi in mi bo razložila, kaj bi rada in kaj bi lahko počela. Ta kava se je zaradi mojih poti v tujino in zaradi drugih obveznosti vztrajno oddaljevala, na koncu pa sva se vendarle dobila v restavraciji PEN klub, kjer je navedla vrsto stvari, ki bi jih rada počela, predvsem si je želela urejati spletni portal, kakršnega ima revija Literatura. Želela ga je vzpostaviti pri Trubarjevi hiši literature, vendar ta ni imela financ za tovrstno zadevo. Sodobnost takega portala ni načrtovala. Ravno takrat je PEN, katerega predsednik sem bil, nenadoma zapustila honorarna tajnica, ki je dobila redno službo, in smo iskali novo. Vprašal sem Anjo, ali bi jo to delo zanimalo, rekla je, da bi jo, vendar se je izkazalo, da je imela neka druga kandidatka ustreznejše reference

Ostala je torej Sodobnost. Sodobnost kot najstarejša slovenska revija in neprofitno kulturno-umetniško društvo Sodobnost International, ki poleg revije izdaja knjige domačih in tujih avtorjev, vodi z evropskim denarjem podprt mednarodni projekt za spodbujanje branja med mladimi (Naša mala knjižnica) in počne še marsikaj. Za glavnega urednika revije me je leta 1998 imenoval dvajsetčlanski uredniški odbor pod vodstvom takratnega urednika Cirila Zlobca; leta 2012 je upravni odbor, ki ga sestavljajo ustanovitelji društva (ustanovljeno je bilo na pobudo takratnega ministra za kulturo Uroša Grilca), za glavno urednico imenoval Jano Bauer, dotlej urednico za prozo, ki je tako postala prva ženska na tem položaju (revija je bila ustanovljena leta 1933, njeni uredniki so bili med drugimi Josip Vidmar, Ferdo Kozak, Juš Kozak, Drago Šega, Dušan Pirjevec, Ciril Zlobec in moja malenkost). Jaz sem ostal odgovorni urednik (o tem bi se lahko prepričal vsakdo, ki bi pokukal na zavih revije), predvsem zato, ker sem uradno predsednik KUD Sodobnost International in s tem zakoniti zastopnik društva. Feministke bi morale biti vesele, da se je prvič v slovenski zgodovini na položaj urednice osrednje slovenske literarne revije povzpela ženska, vendar jih je to, kot se je izkazalo, bolj motilo kot navdušilo, saj so ji odrekale uredniško pravico do odločanja o konceptu in vsebini revije in pravico do izbire sodelavcev. Za potrebe poznejše gonje proti meni se jim je zdelo prikladneje, da njene pravice in dolžnosti ignorirajo, saj bi sicer srd nad mojim »zločinom« izgubil velik del teže. Še manj je moje preganjalce, ki so mi očitali diskriminacijo, zanimalo, da vodilni štab Sodobnosti sestavljajo same ženske, med katerimi sem kot edini moški, in to moški v letih, skoraj že kurioziteta, čeprav sem s strani žensk kot star izkušen maček cenjen in upoštevan. Zaradi dolgoletnih izkušenj in tudi zaradi delovne preobremenjenosti drugih še vedno pomagam pri iskanju ustreznih prispevkov, večkrat mi dodelijo tudi nehvaležno vlogo posrednika med uredništvom in sodelavci, ki jih osebno poznam, ali s kandidati za sodelovanje (tako se je zgodilo tudi v primeru Anje Radaljac), čeprav v tem pogledu največ naredijo področne urednice in uredniki.

Anja Radaljac

V informacijo nasprotnikom seksizma se mi ne zdi odveč omeniti, da je med sedmimi področnimi uredniki pet žensk. Področni uredniki prebirajo poslane prispevke in primerne predlagajo v objavo. O tem, kaj bo objavljeno in s kom bomo sodelovali, pa odloča ožje uredništvo: glavna urednica, njena pomočnica in odgovorni urednik. Odločamo z večino glasov, s tem, da ima glavna urednica pravico veta. Odkar sta propadli Nova revija in Revija 2000, smo zasuti z gradivom, zato žal ne moremo objaviti vsega in vseh, pogosto tudi ne uveljavljenih avtorjev, izbira je nujna. V največ primerih prevlada soglasje.

Sodobnost je v zadnjih letih prav načrtno odpirala vrata mladi generaciji, vendar sta bili glavna urednica in njena pomočnica Katja Klopčič Lavrenčič glede Anje Radaljac skeptični že od začetka. Spomnili sta se namreč leta 2012 in Anjinega poskusnega sodelovanja. Pisala je kritiko romana Miriam Drev, vendar kritika nazadnje v Sodobnosti ni izšla, ker avtorica ni razumela, kaj urednica od nje pričakuje. (Urednica je pričakovala pošteno kritiko, se pravi kritiko ad rem, ne ad hominem.) Poleg tega je imela z njo konflikt strokovna sodelavka, ko je bila Anja Radaljac še zaposlena v Trubarjevi hiši literature; takrat bi morala razposlati vabila za našo tiskovno konferenco, vendar tega ni storila. Namesto da bi se opravičila, je našo strokovno sodelavko grobo nadrla.

Kljub pomislekom, ki sta jih imeli kolegici, smo nazadnje sklenili, da ji ponudimo prevod eseja in pisanje kritike za Mlado Sodobnost. Glavni urednici in njeni pomočnici sem zagotovil, da sem z Anjo v korektnih, prav nič konfliktnih odnosih, kajti zdelo se mi je, da sva medtem skozi dopisovanje uspela vzpostaviti prijateljski sproščeno človeški odnos. Vsaj jaz sem v njem videl zaupljiv odnos med dvema človekoma, od katerih je eden pač ženskega in drugi moškega spola. Takih odnosov sem imel v svojem življenju veliko, še zdaj jih imam, in prepričan sem, da še zdaleč nisem edini. Pravzaprav so skoraj vse moje najboljše prijateljice v življenju bile ženske in pri tem ni bilo, poudarjam, niti za las erotike.

Kako je potem prišlo do dveh »nesrečnih« izjav, ki sta sprožili najsramotnejši lov na čarovnice v zadnjega pol stoletja slovenske kulturne zgodovine? Prva izjava (»Saj ti si vendar lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse ...«) je sledila, ko mi je za objavo v Sodobnosti poslala fotografijo s pripombo, da z njo ni najbolj zadovoljna, da pa žal druge nima. Hotel sem ji povedati, da je lahko več kot zadovoljna s svojo fotografijo, saj je vendar lepa in seksi. Izražam se po svoje, nikoli tako, kot bi mi to hotele diktirati sufražetke politične korektnosti ali moji sovražniki (ki se jih je, žal, skozi leta nabralo kar nekaj). Ali smo res prišli že tako daleč, da je v prijateljskem dopisovanju ženski prepovedano izraziti kompliment, še posebej s podtonom humorja? In ga je treba – ne takoj, ampak tri tedne pozneje, ko je to pač nekomu ustrezalo! – označiti za »žaljivo izjavo«, za seksizem? Ali ne bi za seksizem prej in bolj upravičeno obveljala drugačna izjava, recimo »grda si kot konjska smrt in ne bi se te dotaknil niti s petmetrskim kolom«? Toda ne, za zločin je obveljal kompliment.

Druga moja izjava je sledila njenemu odgovoru (»No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.«) Z več kot jasnim podtonom humorja sem ji odgovoril: »A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus. Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi že z nekaj stavki postavila pokonci. In ker je Aljaž moj polrojak, sem prepričan, da to velja tudi zanj. Pustimo to. In lep pozdrav obema.« (Aljaž je njen fant, po materi Prekmurec, kar sem po očetu in materi tudi jaz.)

Od kdaj je prepovedano nekomu v prijateljski korespondenci ali navsezadnje tudi javno povedati (danes, v času vsesplošne pornografije!), da nekoga pri ženski bolj vznemiri intelekt kot lepota? Še posebej če se ta izjava ne nanaša na nikogar osebno, ampak je zgolj, kot bi rekli Angleži, a statement of fact? Pokažite mi zakon, ki to prepoveduje! Podobne izjave sem izrekel ali zapisal že večkrat v življenju. In jih bom še, ponavljal jih bom ob vsaki priložnosti. Nihče mi ne bo vzel pravice do svobode govora, svobode izražanja, svobode, da nekaj o sebi (poudarjam, o sebi, tudi o svojih spolnih preferencah, tudi o tem, da je zame najbolj erogena cona ženski intelekt, saj ne živimo v srednjem veku!) izrazim na svoj način. Razen morda tiste veje feminizma, ki misli, da je omenjati seks (pa čeprav le metaforično, kajti nikjer ni bila omenjena beseda »erekcija«, s katero so nekateri upravičevali svojo pripadnost krdelu, ki me je hotelo ubiti!) v Sloveniji leta 2016 nenadoma tabu in je to temo treba »ukiniti«. Nasploh sem pozneje ugotovil, da je totalitaristična zahteva po tem, da je treba nekaj »ukiniti«, zelo priljubljen izraz ekstremističnih feministk, tudi, žal, Anje Radaljac. »Diskurz, ki ga je treba ukiniti.« V starih časih bi to brez dvoma naredila Partija, v srednjem veku pa bi preprosto rekli: »Na grmado z njim!«

Radio Študent, naša prihodnost

Kako so nekateri iz te izjave lahko skonstruirali trditev, da je šlo za spolna namigovanja, ko pa sem na koncu pripisal »Pustimo to« in pozdravil še njenega fanta? Anja Radaljac je v teh besedah odkrila »namigovanja« šele tri tedne pozneje. Jo je mogoče v času molka med nama obšla bojazen, da ne bo dobila obljubljenega dela? In zakaj ni v tem času kontaktirala koga drugega na uredništvu? Ob zadnjem »komunikacijskem šumu« med njo in uredništvom ji je pomočnica glavne urednice posredovala celo svojo telefonsko številko s prošnjo, naj jo pokliče ali ji sporoči svojo telefonsko številko, da razčistita nesporazume v zvezi z njeno kritiko otroške knjige in bo sodelovanje lahko mirno teklo naprej. Anja Radaljac je ni niti poklicala niti ji ni sporočila svoje telefonske številke. Žal mi je, da sem spričo njenega neupravičenega obtoževanja o »namigovanjih« rahlo ponorel in ji odpisal, da se umikam iz cirkusa tovrstnih komunikacij. Ampak takšen sem, eksploziven. Nekateri lažejo, se pretvarjajo, postavljajo stvari na glavo, mene pa vsake toliko časa popade jeza. Se pa marsikomu pozneje opravičim. Razen kadar me ljudje obtožijo neumnosti, kakršnih me je obtožila Anja Radaljac. Opravičil sem se tudi v tem primeru, vendar z zamudo. Z zamudo zato, ker mi dolgo ni bilo jasno, za kaj naj bi se opravičil, saj nisem nikogar namerno užalil, nikomur storil nič slabega. Ves čas sem hotel samo pomagati, ne da bi v zameno kar koli pričakoval.

Nekateri nadobudneži iz kroga Radia Študent so izjavili, da očitno ne razumem pomena besede seksizem. Mogoče ga res ne. Vsaj ne tako, kot so jo za potrebe gonje proti meni skušali razumeti oni. Če seksizem pomeni, da ne smemo razlikovati med spoloma ali da spolna diskriminacija ni dovoljena, sem prvi, ki se s tem strinja, in prvi, ki se lahko pohvali, da je v skladu s tem vse življenje tudi ravnal. Ko sem v Londonu urejal Enciklopedijo znanosti, je osem od mojih dvanajstih podurednikov bilo ženskega spola. Oglejte si revijo Sodobnost, ki sem jo kot glavni urednik urejal med letoma 1998 in 2012. Koliko novih avtoric sem objavil in jim omogočil pot do uveljavitve, koliko intervjujev z ženskami je bilo objavljenih! In oglejte si, navsezadnje, sestavo trenutne (že kar nekajletne) delovne ekipe Sodobnosti. Same ženske! Seksizem? Vesel bi bil, res vesel, če bi mi kdo odkrito, dobronamerno in netendenciozno razložil pravi pomen te besede. Priznavanje dejstva, da je človeška rasa (tako kot rase vseh drugih sesalcev) sestavljena iz dveh spolov? Ali preprosto dejstvo, da ne sme moški ženske niti pogledati, ženska pa lahko moškemu naredi kar koli, vsakršen moški ugovor pa velja za napad? V letih, ki mi še ostajajo, se bom proti taki imbecilnosti boril z vsemi štirimi, tudi če me članice fundamentalistične veje feminizma na Kongresnem trgu obesijo. Očitno jim ni dovolj, da je revija Sodobnost pretežno v ženskih rokah; v svoji neizmerni ljubezni do sebe (in manj do človeštva) bi rade kastrirale tudi jezik.

Zadeva je začela eskalirati, ko je Radio Študent v članku Muanisa Sinanovića (Sensual Seduction) in brez dvoma ob prigovarjanju Anje Radaljac objavil izbrane odlomke iz najinega (zasebnega!) elektronskega dopisovanja (toliko o zaščiti osebnih podatkov!) in javnost poučil, da je Anja Radaljac izgubila delo pri Sodobnosti, »ker se ni hotela ukloniti mojemu dvorjenju«. Prosim?! Če je iz najine osebne korespondence razvidno, da je šlo za dvorjenje, potem je za psihiatrično ustanovo zrelih kar nekaj prebivalcev Slovenije! Največja ironija pri vsem skupaj je, da sem se prav boril za to, da bi Anji Radaljac omogočili sodelovanje pri Sodobnosti. Predlagal sem, da ji ponudimo pisanje Gledališkega dnevnika (v alternaciji z dosedanjim dolgoletnim avtorjem Matejem Bogatajem), ker potrebujemo tudi pogled mlajše generacije na gledališko sceno, in da ji ponudimo kak prevod, kar bi za silo omililo njeno finančno stisko. Takrat smo se s tem načelno strinjali. To sem ji sporočil 1. junija 2016. In dodal: »O podrobnostih se lahko pogovarjava šele septembra.«

Zakaj septembra? Preprosto zato, ker bi šele septembra bilo jasno, ali se Matej Bogataj z alternacijo strinja (poleti je bil na morju in nedosegljiv); šele septembra bi bilo jasno, ali lahko sploh najdemo prevod, primeren za prevajalko, ki še ni imela referenc (od katerih je bila odvisna subvencija Evropske unije).

Toda vmes se je zgodilo marsikaj, kar je potencialno sodelovanje Anje Radaljac s Sodobnostjo precej zapletlo. Najprej so stvari šle narobe pri kritiki, ki jo je pisala za Mlado Sodobnost. Urednici z njo nista bili najbolj zadovoljni. Zaradi tega je spet prišlo do konfliktne situacije. Potem je bil tu še izjemno kritičen odziv na njeno pisanje izpod peresa dr. Maje Šorli in Urške Brodar na spletnem portalu Literature. Ugotovili sta, da Anja Radaljac o slovenski dramatiki ve zelo malo in da gre pri njenem pisanju za »pavšalno navržene neresnice«. Odgovor Anje Radaljac Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) je – v dveh delih – razkril, da se ima za nezmotljivo, da trmasto vztraja pri svojem in da je »pokroviteljsko«, da ne rečem »seksistično«, vsako dobronamerno ugovarjanje njenemu »prav«. In da nas zato pri morebitnem sodelovanju z njo utegnejo čakati neprijetnosti, ki si jih ne želimo in si jih ne moremo privoščiti, ker imamo za take stvari premalo časa. In ker imamo pri Sodobnosti rad mir in sožitje. Kljub temu sem, zaradi dane obljube, ponavljam, zaradi dane obljube, še vedno skušal doseči, da bi ji ponudili kakšno delo. Toda bil sem preglasovan. Čeprav se je nekaterim zdelo prikladno, da Sodobnost enačijo z mano, bi morali vsaj pomisliti na možnost, da ima revija, tako kot vsaka druga, uredniški odbor, ki mu ni mogoče odvzeti avtonomije odločanja. Predvsem bi to morala vedeti Anja Radaljac. Sklep ožjega uredništva sem ji nato sporočil.

Bilo mi je žal, da nisem mogel izpolniti obljube. Toda kmalu smo dobili nov dokaz, da je bila odločitev ženskega dela ožjega uredništva pravilna. Njen fant Aljaž Krivec je dobil Stritarjevo nagrado za mladega kritika. Nagrado je Krivcu podelila žirija v več kot verodostojni sestavi: Tina Vrščaj, Ivan Dobnik in lanska nagrajenka Tanja Petrič. Žirija je prispevala tudi, kot je to pri nagradah navada, utemeljitev. Toda utemeljitev Anji Radaljac ni bila všeč, javno jo je napadla in na Facebooku objavila svojo, po njenem mnenju boljšo in pravičnejšo. Predstavljajte si, da jaz ne bi bil zadovoljen z utemeljitvijo svoje Župančičeve nagrade za življenjsko delo in bi moja soproga javno napisala svojo, po njenem mnenju ustreznejšo! Posmehovala bi se nama vsa Slovenija. Ožjemu uredništvu Sodobnosti, in še marsikomu, se je zdelo dejanje Anje Radaljac višek prevzetnosti. Še več: prepričalo nas je, da se je moramo bati. In to upravičeno.

Ubijmo ga!

Sledil je vihar. Anja Radaljac je s pomočjo prijateljev na Radiu Študent sprožila pogrom, ki je temeljil na skrbno in zlonamerno izdelanem konstruktu. Časopis Delo ga je sumljivo hitro preimenoval v »škandal«. Hkrati je Air Beletrina (spletni časopis založbe Beletrina) sprožila peticijo za moj odstop s položaja predsednika PEN zaradi »seksističnih« izjav. In potem se je začelo krvoločno medijsko blatenje, zasnovano na lažeh, copy-paste žurnalizmu, razpihovanju dveh »spornih« izjav v spolno nadlegovanje in spolno izsiljevanje in celo (po posegu enega teh »kulturnih« samoizbrancev v angleško Wikipedio) v sexual abuse oziroma spolno zlorabo!, sledili so poskusi, da bi vdrli v moj Facebook profil, sprožili so vulgarno gonjo proti meni na socialnih omrežjih. Skoraj nisem mogel verjeti, koliko ljudi je v nespodobni naglici pristavilo svoj lonček. Anja Radaljac je s prijateljem Muanisom Sinanovićem iz ozadja spodbujala gonjo s ponavljanjem neresnice, da je »imela delo« in da ga je »izgubila«, ker ni hotela ustreči mojim »pričakovanjem«. Na portalu Radia Študent so se med komentarji pojavile tudi zaničevalne izjave o meni pod imeni štirih ožjih sodelavk Sodobnosti, ki so jim preprosto ukradli imena in jih zlorabili. Postalo je očitno, da imamo opravka s huligani najhujše sorte. Preden sem se dvakrat obrnil, sem v javnih očeh postal »star pohotnež«, ki mladim prekarcem onemogoča dostop do dela in javnih sredstev.

Neizmerna banalnost celotne zadeve me je naravnost osupnila. Tako krvoločne in prostaške serije nizkih udarcev nisem doživel še nikoli. Pri tej perfidno ustvarjeni »aferi« je šlo v osnovi ves čas za trmasto in dirigirano zanikanje dejstev. Šlo je za: 1) objavo zasebne korespondence (kar je neetično, če ni nezakonito; v tem primeru je bilo predvsem infantilno in maščevalno); 2) za skrbno načrtovan in zlonameren izbor citatov iz te korespondence (ki ima v celoti popolnoma drugačen kontekst); 3) za orkestriran poskus diskreditacije (pod taktirko »mafijskega šefa« slovenske kulture, ki bi rad bil član vseh komisij, vseh žirij, vseh svetov, vseh vplivnih kulturnih institucij, iz katerih bi lahko vplival na svoje statusno in predvsem finančno stanje, kar vse je vehementno zanikal); 4) za malomarnost in prodanost nekaterih slovenskih novinarjev, od katerih se skoraj nobenemu ni zdelo potrebno preveriti dejanskega stanja stvari; 5) za poskus diskreditacije slovenskega avtorja, ki ima (vsaj ta trenutek) največ prevodov v tuje jezike, predvsem pa je bil takrat star 71 let, kar naj bi bil greh že sam po sebi. Mafijski šef je sicer ves čas zatrjeval, da je Air Beletrina neodvisen spletni portal s svojim programom in financiranjem, toda kdo je prišel podpisat obtožnico, ki jo je vložil slovenski PEN, ker je Air Beletrina na strani poziva k podpisovanju peticije za moj odstop s položaja predsednika PEN kljub opominom vztrajno in nezakonito uporabljala logo slovenskega PEN? Direktor založbe Beletrina, seveda. Spletni portal Air Beletrina ni prav nič neodvisen, je zgolj eden od programov založbe.

Prevara Air Beletrine

Še danes marsikdo misli, da sem odstopil zaradi pritiska javnosti oziroma po zaslugi peticije, ki jo je Air Beletrina objavila s temi besedami:

V četrtek, 7. julija, je bil na spletni strani Radia Študent ( povezava tu ) objavljen članek, ki razkriva nedopustno, seksistično obnašanje predsednika slovenskega centra PEN, Evalda Flisarja. V korespondenci, ki je bila objavljena, je razvidno, da je Evald Flisar slovenski kritičarki med drugim napisal: »Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse.« Na njen odpor, češ da je njegovo pisanje neprimerno, pa je odvrnil: »Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci.«

Menimo, da si Evald Flisar kot predsednik slovenskega centra PEN, dela mednarodnega združenja PEN, ki se v svoji ustanovni listini zavzema za odpravljanje »rasnega, razrednega in narodnega sovraštva«, ne bi smel dovoliti nikakršnega šovinizma – rasnega, razrednega ali spolnega – in da s tovrstnim delovanjem diskreditira celotno združenje PEN, katerega del je tudi ženski odbor Mira, ki si prizadeva za »intenzivnejšo prisotnost žensk /.../ v javnem prostoru, povečanje njihovega ugleda in zastopanosti v različnih javnih institucijah, javnih srečanjih ter pozicijah odločanja, polno uveljavitev njihove pravice do svobode izražanja in spodbujanja osebne integritete žensk.«

Kako naj ženska z integriteto vstopa v javni prostor, če je pred tem zasebno, od najvišjega predstavnika te institucije, deležna spolnega poniževanja? Kako lahko verjamemo, da se PEN res drži svojih načel, če njegov predsednik v službeni korespondenci sodelavke obravnava kot spolne objekte?

Način komuniciranja Evalda Flisarja ni osamljen primer; slovenski prostor, pa naj gre za vsakdanje življenje, institucije ali celo za univerzitetno okolje, je prepreden s seksizmom. Večina se nanj največkrat ne odzove, saj gre za sistemski problem, njegovo izpostavljanje pa žrtvam velikokrat prinese več očitkov kot rešitev. Zato je toliko pomembneje, da primer, ki je postal javen, najostreje obsodimo in pokažemo ničelno toleranco do seksizma. Šele ko bo ta postal resnično nedopusten za ljudi na položajih moči, bo mogoča tudi sprememba v družbi.

Predsednik organizacije, ki naj bi se zavzemala za boj proti vsem oblikam nestrpnosti, si seksizma ne sme dovoliti. Upamo, da se tega zaveda tudi sam in bo z mesta predsednika centra PEN odstopil.

Podpisniki peticije zato od Evalda Flisarja pričakujemo javno opravičilo ter ga pozivamo k odstopu s položaja predsednika centra PEN.

Toda glejte:
Vrstni red citatov iz moje korespondence z Anjo Radaljac je napačen, skrajšan in prikrojen s transparentno nepoštenim namenom.

V korespondenci, ki je bila objavljena, je razvidno, da je Evald Flisar slovenski kritičarki med drugim napisal: »Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse.«

Tej izjavi ni sledil njen odpor, na katerega bi se jaz odzval z naslednjo izjavo. Tej izjavi je sledila njena izjava (že omenjena zgoraj): »No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.« Je to izraz odpora? Moj odgovor na njen odziv pa je bil (tudi ta že omenjen zgoraj): »A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus. Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi že z nekaj stavki postavila pokonci. In ker je Aljaž moj polrojak, sem prepričan, da to velja tudi zanj. Pustimo to. In lep pozdrav obema.«

Njen »odpor« oziroma dopis, da se ob takem jeziku počuti nelagodno, je prispel šele tri tedne pozneje!

Air Beletrina je torej potencialne podpisnike peticije zavedla s hudo prirejenim citatom. In naj me nihče ne skuša prepričati, da se je to zgodilo po pomoti. Nič čudnega, da je na podlagi tega, kar so prebrali, peticijo podpisalo toliko ljudi, med njimi razumni in pošteni posamezniki, od katerih tega ne bi pričakoval.

Ker niso poznali resnične zgodbe, so postali, milo rečeno, žrtve prevare.

Bravo, uredniki Air Beletrine! V svetu, kakršen je postal, so vam vrata široko odprta.!

Napoved linča

Predvsem pa: bravo Radio Študent! Bravo, študentje, naša svetla prihodnost! In vaši sodelavci, med njimi Muanis Sinanović. Najprej je premeteno ustvaril konstrukt domnevnega stanja na literarni sceni, ki da je en sam kupleraj, kjer vsi spijo z vsemi, predvsem pa so s starejšimi moškimi prisiljene spati mlajše ustvarjalke, če hočejo napredovati. To je zame bila novica. Pojma nisem imel, da je tako. Nikoli me ni zanimalo, kdo se pari s kom, saj gre za odločitve odraslih ljudi, in če je bila katera od mladih žensk prisiljena v odnos, v katerem ni želela sodelovati, bi morala storilca prijaviti, saj zakon posilstvo prepoveduje. Za noben tak primer nisem slišal. Začuda (ali pa tudi ne) Muanis Sinanović ob svojem opisu literarnega »kupleraja« ni razkril nobenega drugega »grešnika«. Njegov uvod je bil skonstruiran z enim samim namenom: da se v polje nespodobnosti umesti mene kot glavnega hudodelca. Čeprav bi v mojih spornih izjavah v korespondenci z gospodično Radaljac videl spolno vsiljevanje ali izsiljevanje ali pogojevanje njenega sodelovanja s seksom samo nekdo, ki je obdarjen s popolnim pomanjkanjem zdravega razuma, ne zna sešteti 2 + 2 in dobiti 4, je preprosto hudoben ali pa ima skrite cilje. Še posebej glede na to, da sodelovanja z Anjo Radaljac nisem zavrnil jaz, ampak ženske članice ožjega uredništva. Javno izraženi interes Radia Študent za dobrobit prekarcev (s trditvijo, da ne gre zame osebno, jaz da sem samo simptom nesprejemljivega stanja) bi morda pridobil na teži, če me na njihovi spletni ne bi grdo ozmerjale tudi tri ženske članice uredniškega odbora Sodobnosti, Dušanka Zabukovec, Alenka Urh in Katja Klopčič Lavrenčič ter sodelavka revije Simona Kopinšek, ki so jim imena preprosto ukradli in jih zlorabili (o čemer so sodelavke podale izjavo na policiji). In če me ne bi eden njihovih huliganov v angleški Wikipedii obtožil »spolne zlorabe« (kar je očitno bilo namenjeno tujim založnikom in gledališčem, da bi se me v prihodnje izogibali). In če ne bi na isti spletni strani objavili dveh fotografij, na katerih se moj portret izmenjuje s fotografijo bingljajočega črnega penisa. Kar je bilo od vsega najbolj »kulturno«. Očitno je po mnenju Radia Študent in njegovih sodelavcev pri poskusu zaščite kulturnega komuniciranja dovoljeno biti tudi nekulturen, celo prostaški.

V zagovor razkritja objave moje korespondence z Anjo Radaljac (oblikovane tako, da je bila njej v prid in meni v škodo) so namreč zapisali: »V razkrivanju prikritih sistemov dominacije, razmerij moči in v boju proti novim oblikam implicitne cenzure vidimo eno osrednjih vlog Radia Študent v današnji konstelaciji našega lokalnega prostora. Tovrstne članke smo že objavljali in jih bomo objavljali tudi v prihodnje, in to navkljub pritiskom, grožnjam in obtožbam, ki v zadnjih dveh dneh letijo tako na našo institucijo kot tudi na omenjena sodelavca. Bolj kot posamezni primeri, njihov javni linč in medijski pomp nas sicer zanima širša oziroma strukturna problematika tovrstnih delovanj in točno to smo skušali v primeru Evalda Flisarja tudi izpostaviti.«

Skratka, javni linč so predvideli, hoteli so ga sprožiti in ves čas so ga spodbujali. Kot očeta enajstletnega sina me ob misli, da bodo ti ljudje naša prihodnost, spreleti ne samo strah, ampak groza. Marko Crnkovič je na svojem FokusPokusu objavil tri članke o zapletu in me v prvem označil za »fukfehtarja« (očitno je prebral samo prirejen prikaz dopisovanja, ki ga je skupaj s peticijo lansirala Air Beletrina), v drugem, že nekoliko bolj poučen (očitno se je spomnil osnovnega novinarskega pravila, da si je treba vsak problem ali nesporazum ogledati z več kot ene strani), pa je napadel Radio Študent. »Javni linč? Objavili so privatno komunikacijo dveh consenting adultsov, ki se je nanašala na prazne seksualne marnje enega od njiju in averzijo drugega (druge) do takšnega korespondiranja — in potem bo RŠ govoril o javnem linču? Zaradi neprimernega dopisovanja Flisarja pozivajo k odstopu s položaju predsednika Slovenskega centra PEN, kot da bi bil njegov greh primerljiv z Dominique Strauss-Kahnovim posilstvom gvinejske sobarice — in potem bo RŠ govoril o javnem linču? Minila sta samo dva dneva od razkritja Flisarjeve 'afere', ko je uporabnik z IP-ja 84.52.146.149 že updatal  njegovo geslo na Wikipediji (v angleščini) s poglavjem Sexual abuse allegations — in potem bo RŠ govoril o javnem linču? Opomba: 11. julija popoldne je slovenist in samodeklarirani 'wikiholik'  dr. Miran Hladnik  Flisarjevo geslo updatal nazaj in čez tisoč znakov dolg odstavek o obtožbah o spolnih zlorabah zreduciral na stavek: 'In July 2016 Flisar has been called to resign as the president of the Slovene PEN due to the use of sexist language.'« V svojem tretjem članku pa me je Crnkovič označil kar za »bedaka«, ker sem odstopil, saj naj bi »s tem dal krila sufražetkam politične korektnosti«. Da sem odstopil iz popolnoma drugih razlogov, se mu ni zdelo pomembno ali pa se z javnim pojasnilom, zakaj sem v resnici odstopil, sploh ni seznanil. Ali pa ga je sklenil ignorirati, da bi lahko nadaljeval s polresnicami in dezinformacijami, ki mu (očitno bolj kot resnica) prinašajo bralce, sponzorje in podpornike.

Dejan Steinbuch (ki ni postal urednik Nove revije)

Na isti vagon so se hitro povzpeli tudi drugi mediji. Recimo spletni medij Dejana Steinbucha, na katerem je vsestranski poznavalec vsega (večkrat ga vidimo kot komentatorja na televiziji) med drugim zapisal: »Sveta jeza me obide, ko se spomnim časov, ko sem delal kot izvršni urednik mesečnika Ampak na danes potopljeni Novi reviji in poslušal pridige o tem, kako bo naša generacija vsak čas dobila v roke zapuščino, nastajajočo dolga desetletja. Nikoli ni bilo nič od tega in prazne obljube mi še danes odzvanjajo v ušesih. Pred očmi še kar vidim bolj ali manj opite razumnike, ki so udrihali po oblasti in režimu, obenem pa zamižali na obe očesi, ko so vsako leto pobirali bogate državne subvencije za svoje kulturne projekte. Danes bi mi bilo ob tej hipokriziji in zlaganosti verjetno slabo, takrat pa sem bil star 25 let in sem moral držati jezik za zobmi. Na koga naj bi se pa obrnil na pomoč, kje bi lahko poiskal zaveznike?

Prav zaradi teh osebnih, tako rekoč intimnih reminiscenc zlaganih intelektualcev ob zgodbi Anje Radaljac ne morem molčati. Za širšo javnost je vse skupaj bržkone silno nenavadno, neobičajno, kajti iz prislovično izoliranih in posvečenih literarnih krogov je prvič priletela afera, ki odstira doslej tabuizirano obnašanje 'kulturniške elite', zlasti pa intelektualnega jet seta, zdaj kakopak razburjenega, saj se je na prangerju znašel – eden izmed njih. Nelagodje bo še tolikanj večje, če se bodo ob žrtvi opogumile in stopile iz sence še vse druge Anje Radaljac.

V senci znamenitih tisočletnih lunskih oljk sem pred dnevi, ko sem prvič izvedel za to zgodbo, premišljeval, v čem je pravzaprav sploh kleč tega škandala. In prišel do zaključka, da gre morda vseeno za prve zametke medgeneracijskega konflikta, do katerega je prišlo sicer zaradi precej bolj banalnih razlogov; zaradi dopisovanja, v katerem je nekdo zelo očitno prestopil mejo in posegel v osebno sfero druge osebe. V njeno intimo, če hočete. Pred nami je torej več vidikov: vprašanje človekovega dostojanstva, zlorabe moči (položaja) ter nenazadnje tudi vprašanje spodobnosti. V vseh treh primerih je šel Flisar predaleč. Njegovo opravičilo oziroma sklicevanje na 'prijateljski kontekst' je brezpredmetno, saj je iz dopisovanja razvidno, na kaj je namigoval. In v tem pogledu je Evald Flisar del slovenskega intelektualnega jet seta, podoben je ostalim kolegom, pisateljem in pesnikom, kiparjem in slikarjem, urednikom in založnikom svoje generacije, za katere že dolgo vemo, kako deluje njihova poslovna oziroma 'poslovna' mentaliteta. Stari dedci na eni in mlade, uspeha in priznanja željne punce – včasih pa tudi kakšen fant – na drugi strani. V teh 'nevarnih razmerjih' so prioritete jasne in jih protagonisti nikoli niso skrivali: alkohol, državne subvencije in ženske (ne nujno v tem vrstnem redu).

Da morajo mlade intelektualke kdaj tudi spati s starimi dedci, da jim 'odprejo vrata' v svet, kamor poželjivo stremijo, je javna skrivnost. 'Daj mi noge narazen – ali pa ti nobena založba ne bo natisnila knjige,' je stavek, ki ga pripisujejo starosti slovenske poezije, ki naj bi tako zatrl ali celo uničil kariero številnih mladih pesnic, ki se mu niso uklonile. Žal ostajajo anonimne, ker nobena ni stopila v javni prostor in spregovorila. Seksualno izsiljevanje je lahko skrajna faza Flisarjevega 'prijateljskega dopisovanja'.«

Je lahko? Ni pa bila? Avtor, sodeč po tem zapisu dokaj tipičen primerek slovenskega novinarstva, me dolži nečesa, kar bi se utegnilo zgoditi? In kdo je starosta slovenske poezije, ki naj bi sodelavki rekel: »Daj noge narazen ...«? Zakaj ga vseznalski avtor zapisa ne imenuje? Ker se to v resnici sploh ni zgodilo? In je hotel asociativno (vsaj to obvlada!) s to izjavo vreči slabo luč name? Kot da sem (ali bi) podoben ultimat postavil jaz, in to Anji Radaljac? Pri tem mu pride prav celo njegova neprijetna izkušnja pri Novi reviji (za katero sem očitno tudi kriv jaz).

Gospod Steinbuch ni in ni mogel odnehati. Na kraj pameti mu ni padlo, da je šel on predaleč, ne jaz. »Predsednik slovenskega centra Pen se je znašel v središču škandala, iz katerega se bo morda rešil s sklicevanjem na pisemsko zasebnost, bleščečo pisateljsko kariero ali stanovsko podporo moških kolegov. Toda to ne spreminja dejstva, da se nekoč ugledno združenje pisateljev, pesnikov in publicistov prav zaradi Evalda Flisarja še bolj pogreza v močvirje. Flisarjev odstop bi sicer lahko prispeval k pomiritvi, prevetritvi in predvsem upokojitvi spomeničarjev slovenske literature, ki verjamejo, da so nesmrtni in svojega mesta ne mislijo prepustiti mlajšim. 'Daj mi noge narazen – ali pa ti nobena založba ne bo natisnila knjige,' je stavek, ki ga pripisujejo starosti slovenske poezije, ki naj bi tako zatrl ali celo uničil kariero številnih mladih pesnic, ki se mu niso uklonile. Enainsedemdesetletni Evald Flisar, avtor kultnega romana Čarovnikov vajenec, napisanega pred tridesetimi leti, ki je uradno najbolj brana slovenska knjiga v zadnjih sedemdesetih letih, je stopil na mino, ki si jo je nastavil sam. Mlada kritičarka Anja Radaljac, ki bi lahko bila njegova vnukinja, je objavila njuno korespondenco, iz katere je razvidno, da se je laureatus do nje neprimerno obnašal, namigoval na seksualnost in tako nedopustno posegal v osebno integriteto gospodične Radaljac. V suhoparnem pravniškem jeziku, če bi zadeva dobila sodni epilog (kar bi bilo dobro že zaradi motivacije vseh drugih, zdaj še anonimnih žrtev podobnih primerov, da stopijo iz senc in spregovorijo), bi se Flisar neuspešno skliceval na varstvo pisemske zasebnosti, kajti v tej zgodbi gre v prvi vrsti za poseganje v človekovo dostojanstvo, zato so pisateljeva kasnejša javna opravičevanja in pojasnjevanja o nekakšnem 'prijateljskem dopisovanju' brezpredmetna.«

»Možakar z zaraščenih gričev« in Jurij Hudolin Plemeniti

In zakaj postavlja »prijateljsko dopisovanje« v narekovaje? Kako bi normalen in vsaj minimalno pošten človek označil naslednje izmenjave sporočil med mano in »gospodično«, ki bi me rada na vse mogoče načine osramotila in me zbrisala z zemljevida slovenske literature? Anja: »Jaz sem se pa včeraj pozno vrnila z urgence, kjer sem pristala, ker sem se prestrašila bolečin v prsih, dobila še palpitacije in prehitro bitje srca in je tudi zdravnica hotela preverit, ali je res vse okej. Šest ur agonije. Nekaj moram res ukrenit s tem.«

Moj odgovor se je glasil: »Hja, bolečine v prsih, palpitacije, aritmija, vse to mi je znano – jaz sem imel pred leti celo napade panike, ko sem hotel pobegniti od samega sebe, pa seveda nisem mogel. Našel sem knjigo, ki me je pozdravila, jo bom izbrskal in ti jo posodil.«

Anja: »Imam prolaps mitralne zaklopke in prezgodnje utripe ... in če me kaj boli v okolici prsi, me čisto sesuje. Itak je v ozadju strah pred smrtjo, s katerim pa ne vem, kaj naredit; tako kot ni vedela moja nekdanja psihoterapevtka. Dost bedno – da greš tja, da ti pove, da tudi ona ne ve, kaj naj s tem strahom. Sprijazni se, to mi ne zveni ravno kot nekaj, za kar je treba leta in leta študirat, no ... Knjige bi bila zelo vesela, ful iščem material na to temo.«

To ni zasebna in prijateljska korespondenca, ampak »napad na človekovo dostojanstvo«? In v takšni korespondenci 71-letni moški, ki negotovost 26-letne sodelavke v zvezi s fotografijo za objavo v reviji želi potolažiti z izjavo »Saj si vendar lepa in seksi«, ne bi smel izraziti še svojega mnenja, da je zanj glavna erogena cona ženski intelekt? In pri tem pozdraviti še njenega fanta? Je iz tega mogoče razbrati, da starejši moški od mlade ženske kar koli želi? Ji kar koli predlaga? Od nje kar koli zahteva? To, gospod Steinbuch, je za vas ekvivalent grožnje »Daj noge narazen ali pa ...«? Zaradi tega se PEN (ki ni imel nobene zveze z dopisovanjem, pa tudi ne z mano kot demokratično izvoljenim predsednikom) še bolj pogreza v močvirje? »Flisarjev odstop bi sicer lahko prispeval k pomiritvi, prevetritvi in predvsem upokojitvi spomeničarjev slovenske literature, ki verjamejo, da so nesmrtni in svojega mesta ne mislijo prepustiti mlajšim.« Nisem vedel, da sodim med »spomeničarje slovenske literature« in da bi se moral kot tak upokojiti. Pravzaprav niti ne vem, kaj ta izraz pomeni. Prav tako ne sodim med tiste, ki »verjamejo, da so nesmrtni in svojega mesta ne mislijo prepustiti mlajšim«. Niti slučajno ne verjamem, da sem nesmrten. In katero »mesto« naj prepustim mlajšim? Renome, ki sem si ga pridobil s svojim pisanjem? Naj prepustim položaj predsednika PEN Anji Radaljac ali Muanisu Sinanoviču ali Manci G. Renko, urednici Air Beletrine, ki je s prikrojenim citatom iz zasebne korespondence sprožila peticijo za odstop? Ali nemara kar Dejanu Steinbuchu? Čeprav so za predsednike PEN vedno bili demokratično izvoljeni ljudje z najvišjimi literarnimi referencami? Žal mi je, gospod Steinbuch, da vas pri Ampaku in Novi reviji niso že kot mladeniča povzdignili na položaj glavnega urednika, vendar svoje bolečine ob tem ne izživljajte nad mano, saj je to preveč očitno in vas ne kaže v najlepši luči.

Sicer pa je televizijskega strokovnjaka za vse, kar se danes pri nas dogaja, pri kulturi izražanja daleč presegel moj pisateljski kolega Jurij Hudolin, ki je med drugim izjavil naslednje: »Evald Flisar, potuljeni in s hipokrizijo naphani trgovčič, kar je tako značilno za našo ruinirano državo, si je privoščil primitivno vsiljevanje in izsiljevanje mlade in nadarjene kritičarke, ki ga žegnajo celo javna sredstva, kar verjetno ne bo dolgo trajalo, vendar zaradi tega požrešnega in pohlepnega simbola sodobnega časa izstopam iz slovenskega PEN. Flisar, predsednik Slovenskega centra PEN, se je znova dokazal kot veliki simbol konservativizma in primitivizma, hlapčevstva, laži in sprevržene ambicije, požrešnosti, verjetno pa ne boste spregledali niti tega, da se možakar z zaraščenih gričev rad pohvali, da je živel v tujini, kot da smo drugi avtorji in člani PEN nekakšne opice iz pradavnine. PEN, ki ga imamo, ni PEN; je pač kokošja farma, kar je po vsem zapisanem in Flisarjevi srednješolski dikciji jasno.«

»Možakar z zaraščenih gričev?« Rojen v prekmurski vasi in zaradi tega manj vreden? »Potuljeni in s hipokrizijo naphani trgovčič?« Izjemen primer vrhunske proze, dragi kolega. Ne vem sicer, kaj je narobe s tem, da sem se rodil očetu krojaču na vasi, na »zaraščenih gričih«, ali s tem, da sem živel v tujini (s čimer se nikjer ne hvalim, to je pač del moje biografije), ampak če tako nadaljuješ, boš v tej naši »ruinirani državi« na koncu res končal s Prešernovo nagrado – ne za svoje literarne stvaritve, ampak za skrajno neokusne žalitve!

Zakaj odstop s položaja predsednika PEN?

Zakaj sem torej odstopil s položaja predsednika PEN? Pobudniki peticije so seveda slavili zmago: zapisali so, da sem za odstop sicer navedel druge razloge, da pa je to prvi odstop z javnega položaja v Sloveniji zaradi seksizma. Kdor hoče za vsako ceno imeti prav, bo pač hotel imeti prav, tudi če je treba lagati. In laži se je med to »afero«, kot so jo poimenovali, nagrmadilo toliko, da me še ena ni prav nič presenetila.

Pomembnejše je vprašanje, zakaj sem sploh postal predsednik PEN? Po travmah, ki sem jih med letoma 1995 in 2002 doživljal kot predsednik DSP (takrat sem zaradi groženj nekaj časa potreboval celo policijsko zaščito, kampanjo pa je prav tako sprožila Beletrina, takrat še Študentska založba, med najhujšimi »lopovi« pa je tudi takrat bil Jurij Hudolin), sem sklenil, da nikoli več ne bom prevzel nobene javne funkcije. Zakaj sem kljub temu kandidiral za predsednika PEN (in vse neplačane obveznosti v zvezi s tem in izgubo časa za delo, se pravi pisanje), mi še zdaj ni jasno. Edino, kar lahko rečem, je, da sem odločitev zelo hitro obžaloval. H kandidaturi me je nagovarjalo več ljudi, ki sem jih spoštoval: Marjan Strojan, moj predhodnik na tem položaju, ki si je zaželel svobodno zadihati (kako ga razumem!), Igor Škamperle (ki ga brez zadržkov izjemno spoštujem), še nekaj uglednih ljudi, ki jih ne bom omenjal, ker bi seznam bil predolg, in seveda dr. Edvard Kovač, ki se mi zdi na PEN najplemenitejši človek. Pozneje sem odkril tudi izjemne človeške odlike Ifigenije Simonović.

Ker sem kmalu po izvolitvi padel s kolesom in doživel lažji pretres možganov, prvega srečanja na Bledu nisem mogel pripraviti, sem pa to storil leto pozneje, ko je srečanje bilo izjemno odmevno, kar so stisnjenih zob priznali celo moji sovražniki. Toda v sami organizaciji PEN so bile stvari daleč od tega, kar sem pričakoval.

Najprej me je hudo zmotilo dejstvo, da sem na svoj elektronski naslov prejel dopis PEN s svojim podpisom, čeprav ga nisem niti podpisal niti avtoriziral in sem ga prvič videl šele kot eden od prejemnikov! Poslala ga je sekretarka PEN Tanja Tuma. Na naslednjem sestanku upravnega odbora sem se zaradi tega razburil (nekateri bodo rekli, da sem bil aroganten; morda so pričakovali, da se bom opravičil jaz njim in ne oni meni) ter pojasnil, kar bi sicer morali vedeti: da sem kot predsednik društva tudi zakoniti zastopnik, odgovoren za poslovanje društva celo z možnostjo, da končam v zaporu, in da takšnih samovoljnih potez ne bom toleriral. Drugače bom odstopil. To je bila moja prva grožnja z odstopom.

Druga grožnja, kmalu tudi uresničena, je (in to je marsikoga zmedlo) sovpadla z »afero Radaljac«. Slovenski center PEN ima tudi odbor, ki se imenuje MIRA, ženski odbor slovenskega centra PEN. Odbor je seveda še zmeraj sestavni del PEN (sicer bi se moral registrirati kot samostojna pravna oseba), zato sem bil zanj in za njegovo delovanje pravno formalno odgovoren jaz kot predsednik. Kot zakoniti zastopnik moram biti o vsem, kar se dogaja v odborih in pododborih, obveščen; kako naj bi bilo drugače? In potem se je zgodilo, da je Stanislava Repar, članica MIRE, drugim članicam MIRE poslala skrajno sporen dopis zgolj zato, ker je Sodobnost objavila esej Metoda Češka, ki je prispel na razpis revije za najboljši esej ter ga je med nominirance uvrstila in zato za objavo izbrala žirija. V njem je Češek opisal krivice, ki jih je kot prekarec doživel s strani založbe Apokalipsa (kjer je bila Stanislava Repar skupaj s soprogom do nedavnega sourednica). Stanislava Repar me je zaradi objave eseja Metoda Češka v svojem pismu članicam MIRE označila za »moralno nizkotnega« in jih pozvala, naj mi hodijo »bruhat na vrata«! (Drugače rečeno, od Sodobnosti je zahtevala cenzuro in nespoštovanje odločitve zakonito imenovane žirije.) To pismo je prišlo do mene po naključju. Članice MIRE, zastopnice »penovskih vrednot«, so mi ga skušale zamolčati. Vključno z vodilno članico MIRE, tudi sekretarko UO SLO PEN, Tanjo Tuma.

Po mnenju Stanislave Repar Sodobnost eseja ne bi smela objaviti; govoril je namreč o tem, kako je založba Apokalipsa od Javne agencije za knjigo prejeti denar z vsiljenimi donacijami vračala v svojo blagajno, zaradi česar je izgubila subvencijo. Ni bila kriva Apokalipsa, ki ji Javna agencija za knjigo ne bi ukinila subvencije brez razloga, ni bil kriv Metod Češek, ki je esej napisal, kriv sem bil jaz, ki bi očitno moral za objavo nominirani esej vreči v koš in potuhnjeno zamolčati poslovne metode Apokalipse. Potem je Meta Kušar, še ena članica MIRE in prijateljica Stanislave Repar, od Jožeta Horvata, enega od članov žirije, po telefonu terjala odgovor, zakaj je žirija esej uvrstila med nominirance. Njegov odgovor, da zato, ker govori o stvareh, ki so v javnem interesu, predvsem pa je pisan s stališča prekarcev in v interesu prekarcev, je očitno ni zadovoljil. Krivec sem ostal jaz, ki naj bi po besedah Stanislave Repar z objavo eseja »na očeh vse javnosti izvedel direkten napad na pluralno založniško sredino v Sloveniji, s tem tudi kulturno srenjo," in da "to prikrivam, češ da s prepreganjem mlajših konjev pri Sodobnosti" (karkoli že to pomeni). Nominiranega eseja seveda nisem objavil jaz osebno, izbrala ga je žirija in po pravilih razpisa ga je Sodobnost morala objaviti, toda za grešnika sem obveljal jaz. Stanislava Repar si je, precej nenavadno, prilastila pravico, da ureja revijo Sodobnost.

Morda bi kdo drug na položaju predsednika PEN reagiral drugače, kot sem jaz. Toda meni se je stanje na PEN zdelo nevzdržno. Da sem predsednik organizacije, v kateri se nekaterim zdi normalno razpošiljati sporočila z mojim podpisom, ki jih prvič vidim šele kot prejemnik; da se mi zamolči osebni in pritlehni napad name zaradi užaljenosti nekdanje sourednice založbe Apokalipsa, ki je izgubila finančno podporo JAK (ker me niso hotele vznemirjati, je bilo pojasnilo vodilne predstavnice MIRE!), to je tako daleč od »penovskih« vrednot, kot jih razumem jaz, da bolj ne bi moglo biti. In ko so me potem članice MIRE v imenu »penovskih vrednot« javno pozvale, naj ohranim integriteto PEN ter integriteto žrtve (Anja Radaljac je bila žrtev, ne jaz? – žrtev česa?), in to brez vednosti upravnega odbora PEN, ki je njihov nadzorni organ, o moji zahtevi, da »poziv k bruhanju« obravnava častno razsodišče, pa nič, sem si rekel: »Dovolj!« To, in nič drugega, je bil razlog za moj odstop. In za izstop iz PEN. Ugotovil sem, da v družbi takšnih ljudi organizacije ne morem učinkovito voditi.

Pravilnost moje odločitve je kmalu potem potrdila Meta Kušar, članica častnega razsodišča PEN, ki je brez vednosti predsednika tega razsodišča (dr. Janka Prunka) v Mladini objavila obvestilo, da častno razsodišče ne bo sankcioniralo »poziva k bruhanju na moja vrata« Stanislave Repar, češ da je po definiciji Tomaža Šalamuna (ki se je gotovo obrnil v grobu) to že »napol literatura«! Žal mi je, ampak zame to presega vse, kar je sposobna prenesti zdrava pamet. Članice MIRE naj se kar grejo svoje »penovske vrednote«, sem si rekel. Jaz pa ne bom nikoli več sprejel nobene javne funkcije, tudi če mi kdo pritisne pištolo ob sence.

Slovenski mediji

»Navdušili« so me tudi slovenski mediji. V enem samem mesecu (bil je julij in nič drugega se ni dogajalo) so o meni kot o najhujšem zločincu napisali za trinajst avtorskih pol laži, polresnic, izmišljotin, površnosti in čiste hudobije. Če bi vse zbral in izdal, bi to bila kar debela knjiga. Med mediji ne najdem niti enega, ki z izkrivljanjem dejstev ne bi kršil 2. točke Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se »mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev«, še bolj pa 3. točke istega Kodeksa, ki pravi, da si »mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije prizadevajo«.

Nihče ni glede »afere« ničesar preveril ne pri meni ne pri kolegicah na uredništvu Sodobnosti. Nasprotno. Sovraštvo do mene se je razplamtelo kot gozdni požar, skoraj ni bilo publikacije, ki ne bi več kot dva tedna dan za dnem udrihala po meni. Ves konstrukt sta zelo premeteno lansirala Anja Radaljac in Muanis Sinanović na portalu Radia Študent, kjer je Sinanović najprej prepariral bralca z opisom domnevnih razmer na slovenski literarni sceni, ki da je en sam kupleraj, potem pa je skušal z mojima dvema izjavama, iztrganima iz konteksta zasebne korespondence z Anjo Radaljac, ustvariti vtis, da sem ravno jaz najhujši simptom tega stanja! Drugi mediji so to izkrivljeno zgodbo preprosto prevzeli, prepisali, dodali svoje in stopnjevali moj domnevni »greh«. V Crnkovičevem FokusPokusu sem postal »fukfehtar«, najprej bi moral odstopiti, potem ne bi smel odstopiti; »znameniti« Požar Report je poročal, da je »trenutno najbolj slavna slovenska kritičarka izgubila delo, ker mi ga ni hotela dvigniti«, in podobno. Na najbolj nizkotno raven se je spustil sodelavec Mladine Izak Košir, ki je svoje poročilo o zadevi naslovil Je suis Anja Radaljac. S tem me je posredno povezal z dogodkom v Parizu, kjer je skupina muslimanskih teroristov ubila sedem urednikov satiričnega časopisa Charlie Hebdo, ki je objavil risbo preroka Mohameda. Težko si zamislim hujši novinarski spodrsljaj. Evald Flisar, terorist, ki nekoga objavi, nekoga drugega pa ne! Čeprav odločitev za objavo in neobjavo ni bila njegova. Večer je pri mojem pojasnilu, za kaj gre v resnici, objavil samo moji »sporni« izjavi, ni pa hotel objaviti dela korespondence, ki dokazuje, da sva z Anjo bila v prijateljskih stikih; s tem je kršil zakon o tisku. Urednica kulture pri Večeru ni želela objaviti izjave glavne urednice Sodobnosti, v kateri je ta več kot jasno navedla razloge, zakaj uredništvo ne more izpolniti mojih obljub glede njenega sodelovanja. Nikogar od teh ljudi ni bilo niti malo sram. Medtem je Air Beletrina razpošiljala svoje agente po celi Sloveniji; nekateri znanci so mi zaupali, da so jih naravnost silili, naj podpišejo peticijo za moj odstop. Čeprav, seveda, kot je zapisal tudi upravni odbor DSP, javnost nima nobene pravice posegati v odločitve samostojnih organizacij, ki poslujejo skladno s svojimi ustanovnimi akti.

Obnova totalitarizma?

Ko me je upravni odbor PEN na posebnem sestanku z večino glasov podprl, se je v Sobotni prilogi Dela hudo razburila Jožica Grgič. Upravni odbor DSP je njen članek v Delovih Pismih bralcev označil za »skrajno neprofesionalen in neetičen novinarski izdelek«, kar je brez dvoma bil, saj je v njem zlonamerno navedla obglavljene in samovoljno združene citate, žalila, in to agresivno, pa je vse po vrsti. Med drugim je iz mojih dveh domnevno seksističnih izjav izpustila srednji del in povezala dva stavka, ki sta s povezavo dobila popolnoma nov pomen. Takole je citirala: »Saj ti si vendar lepa in seksi in vse ostalo, kar se pričakuje od perspektivne intelektualke. Jaz se nisem še nikoli zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi že z nekaj stavki postavila pokonci.« Dobesedno tako, kot je izjavi »citirala« Air Beletrina v pozivu k podpisovanju peticije za moj odstop. V namerno prikrojeni obliki. Tako je iz pohvale ženskega intelekta nastala »izjava«, pri kateri naj bi šlo za »spolna namigovanja«.

Še huje: Jožica Grgič je med drugim zahtevala, da je treba odstaviti oziroma razpustiti vse v upravnem odboru PEN in pri Sodobnosti, ki me podpirajo. Ljudem je preprosto odvzela pravico, da razmišljajo in se odločajo po svoje. Jožica Grgič, mati Mance G. Renko, odgovorne urednice Air Beletrine, se je v svoji kolumni spozabila do mere, kakršne si v Sobotni prilogi nisem mogel predstavljati. Predvsem zato, ker je Sobotna priloga vse dotlej bila zame najboljši časopis v Sloveniji, Ali Žerdin pa najboljši časopisni urednik. Najprej sem ga hotel vprašati, kdo bo opravil vsa ta odstavljanja in razpuščanja, ali Centralni komite KPS ali nemara SS ali Stasi ali KGB. Ali nemara kar on, Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge. Ali nemara Manca G. Renko, morda v upanju, da bo v prihodnje iztržila več javnega denarja za Beletrino. Je Ali Žerdin ta članek spregledal ali se je z njim strinjal? Zlonamernih neumnosti v drugih medijih nisem niti bral. Preprosto nisem mogel verjeti, da se lahko kaj takega dogaja v Sloveniji leta 2016. Še manj sem pričakoval, da se lahko pri svojih letih še naučim kaj novega o človeški naravi.

Nekaj časa sem razmišljal, da bi Jožico Grgič prijavil častnemu razsodišču Društva slovenskih novinarjev (ne glede na sramotno ravnanje »častnega« razsodišča Slovenskega centra PEN.) Po tem pa sem, nemalo osupel, ugotovil, da me je gospa pred letom dni pravzaprav zelo elokventno »branila«, še najbolj pred svojimi lastnimi obtožbami. V kolumni z naslovom Teror politične korektnosti je med drugim zapisala: »Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli.« S tem se vsak razumen človek lahko le strinja, očitno pa se s tem niso strinjali podpisniki peticije, pa tudi ne sama avtorica te izjave zgolj leto pozneje. Leto dni prej je zapisala: »Z besedami ni nič narobe, pomemben je kontekst.« In zakaj v mojem primeru ni bil pomemben? In da so domovina politične korektnosti severnoameriške univerze. »Tam se je v osemdesetih letih začela z uporabo govora, novoreka, ki ne sme biti žaljiv predvsem zaradi pripadnosti družbenim manjšinam ali spolu, zdaj pa se že pogovarjajo o tem, da je izraz črna kava žaljiv za črnce.« Tako kot je pri nas poklon ženski (»Saj ti si vendar lepa in seksi«) žaljiv za ženske? Potem Jožica Grgič v Terorju politične korektnosti nadaljuje, da »smo prišli do politično dizajniranega dojemanja drugega človeka brez njegovih posebnosti, brez njegove vsebine. Politična korektnost je postala olepševalni izraz za svetohlinstvo, postala je industrija.« In: »Politična korektnost kastrira tudi jezik ... Z njo smo izgubili vrsto besed, odtenkov in pomenov.« Kako nenavadno, da me je novinarka podlo napadla prav na podlagi tega, kar je letom dni prej obsodila!

Hudobija in lažne novice

Čeprav sem resnične razloge za svoj odstop navedel, in to dovolj jasno, so jih vsi skušali ignorirati, skriti, zamolčati, odriniti na stranski tir. Celo časopis Delo si je privoščil nekaj nezaslišanega. V ekskluzivno objavo sem jim ponudil odstopno izjavo, v kateri so bili navedeni dejanski razlogi za moj odstop. Kljub temu so na prvi strani časopisa namesto povzetka odstopne izjave objavili novico, da sem odstopil zaradi seksističnih izjav in peticije Air Beletrine, z vsemi podrobnostmi, ki jih je odstopna izjava zanikala! (Odstopno izjavo so objavili, komaj opazno, na četrti strani pod črto.) Vsi drugi mediji so potem povzeli to laž, ne pa vsebine moje odstopne izjave. Odstopno izjavo sem objavil tudi na Facebooku, a tudi tam so jo moji preganjalci trmasto ignorirali. Kako zamolčani so bili pravi razlogi za moj odstop (ali kako niso nikogar zanimali), sta dokazala celo Janko Lorenci v Mladini in Rok Svetlič v Delu. Prvi je v svojem sicer razumnem razmišljanju zapisal, da bi se za sporni izjavi v korespondenci z Anjo Radaljac moral opravičiti, da pa mi zaradi tega ne bi bilo treba odstopiti. Ampak saj nisem odstopil zaradi peticije! Ali Janko Lorenci ni prebral moje odstopne izjave v Delu? Morda je res ni, glede na to, da je bila tako dobro skrita. Morda je prebral samo laž, ki jo je osrednji slovenski časnik brez sramu objavil na prvi strani.

Še bolj začuden sem bil, ko sem v Delu prebral prispevek Roka Svetliča, filozofa, ki ga prav tako izjemno spoštujem, Afera PEN in predmoderna morala. Čeprav se z njegovim mnenjem o predmoderni morali zelo zelo strinjam, se tudi on ni pozanimal, zakaj sem odstopil, saj v uvodu med drugim pravi, da je »kritična javnost zaznala nedopustno komunikacijo, jo ustrezno ovrednotila, zahtevala sankcijo, ki jo je – z odstopom – dosegla«. In dr. Vesna Mikolič, prav tako v Delu, citiram: »Na eni strani imamo spolno (in tudi generacijsko) šibek status literarnih ustvarjalk, ki se šele uveljavljajo in so obsojene na prekarno delo in obenem odvisnost od statusno najmočnejše skupine starejših uveljavljenih literarnih ustvarjalcev, ki ta svoj status nemalokrat uveljavljajo tudi preko seksističnega odnosa prav do omenjene skupine ustvarjalk.« Prosim?! Jaz naj bi bil najhujši primer takega »seksističnega odnosa«? Kdo so pa drugi »starejši uveljavljeni ustvarjalci«? Malo pozneje Vesna Mikolič piše o tem, da je škoda, ker ne poznamo vseh plati zgodbe. Res je škoda. Očitno je nemogoče dobiti mojo telefonsko številko. Ali moj elektronski naslov. Očitno živim na Marsu in sem nedosegljiv. Ali je Vesno Mikolič sploh zanimala moja plat zgodbe? Ne. Zadovoljna je bila s tem, da mojo plat zgodbe pripovedujejo drugi. In očitno je to nekomu ustrezalo. V tem medijskem linču mi je bilo popolnoma onemogočeno, da bi bil v zgodbi enakovredni akter.

Kljub vsemu je Jernej Lorenci v svojem članku v Mladini zapisal tudi nekaj pronicljivih misli o nezaslišani gonji proti meni. Med drugim: »Niso vsi starejši in uveljavljeni moški na literarni sceni kar počez pohotneži, ki zlorabljajo nemočne mlade kandidatke za literarno slavo, kot se glasi kontekst obtoževanja. To je žalitev za mnoge med njimi. Flisarja poznamo kot dostojnega človeka, ki je za slovensko literaturo napravil tudi kaj dobrega, in dostojnega človeka zaradi enega spodrsljaja ni treba kar ubiti, kot krvoločno, da se jih ustrašiš, zahtevajo srditi posamezniki in posameznice.«

Naša prihodnost

Na spletnih omrežjih in v nekaterih spletnih portalih so se pojavili tudi očitki, da Sodobnost upravlja z javnim denarjem. Bi torej nekaj tega denarja morali dati vsakomur, ki pride mimo? Med drugim in predvsem Anji Radaljac? Bodimo resni. Z javnim denarjem upravlja ministrstvo za finance, ki ga nekaj dodeli ministrstvu za kulturo, ki ga nekaj dodeli Javni agenciji za knjigo, pri kateri strokovne komisije odločijo, koliko bo kateri od izvajalcev na področju knjige dobil. Višina subvencij je odvisna od izkazane kakovosti dela. Letna subvencija za 12 obsežnih številk revije Sodobnost znaša 80.000 evrov, toliko kot dobi revija Literatura, in to na podlagi mnenja strokovne komisije, da »je program revije Sodobnost vrhunski, obsežen in kontinuiran ter da revija ostaja osrednja slovenska literarna in kulturna revija, v kateri objavljajo različne generacije slovenskih ustvarjalcev«. Vendar subvencija JAK predstavlja samo 70 % finančne vrednosti programa revije; preostanek moramo najti sami pri sponzorjih oziroma ga pridobiti s prodajo knjig, ki jih izdajamo. Subvencija pokrije avtorske honorarje za prispevke, tisk in pripravo tiska ter stroške distribucije (natančne podatke o porabi sredstev ob koncu vsakega leta prejme JAK). Za vse druge stroške moramo denar poiskati drugje.

Revijo izdaja neprofitno kulturno-umetniško društvo Sodobnost International, katere soustanovitelj in zakoniti zastopnik sem. Vsi, ki se udejstvujemo v društvu, smo honorarci. Nihče ni zaposlen. Glavna urednica, vpisana v razvid na ministrstvu za kulturo kot urednica (redaktorica), ima zaradi kakovosti svojega dela že vrsto let pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Prav tako pomočnica glavne urednice. Prav tako urednica Mlade Sodobnosti. Dve strokovni sodelavki imata s. p. Jaz sem upokojen in od Sodobnosti ne prejemam nobenih honorarjev (kar lahko potrdi Javna agencija za knjigo RS), niti v reviji ne objavljam. Tako »razkošno« je življenje »starih prdcev«, ki mladim »onemogočajo dostop do korita«. So to »položaji moči«, ki jih zasedamo?

Pa jih zamenjajmo. Naj mi dajo svoja mlada leta, jaz pa jim prepustim svojo penzijo! Če bi zamenjava bila mogoča, si težko predstavljam, da bi moja penzija izboljšala finančni položaj mladih nadobudnežev, ki bi se me radi znebili! Jaz pa bi znova počel, kar sem počel v mladih letih. Za poklicno napredovanje in v iskanju priložnosti za delo bi ravnal pošteno, ne z brutalnimi pozivi k odstopom, ukinitvam, odstavitvam in razpustitvam. Ko sem prišel v Avstralijo, nisem takoj zahteval, naj me zaposlijo kot voznika podzemnega vlaka: začel sem s pometanjem peronov, sprejemal in odpravljal sem vlake, potem sem sredi noči in dežja sestavljal in razstavljal tovorne vlake, nato sem bil dolgo sprevodnik in šele na koncu sem bil (z ustreznim treningom) povišan v voznika. Ko sem dobil delo na eni največjih založb v Londonu, nisem zahteval, naj me zaposlijo kot urednika enciklopedije znanosti; začel sem s popravljanjem indeksov, s korekturami, z lektoriranjem, s pisanjem prispevkov, s študijem uredniških navad in zahtev. Šele ko sem se izučil in dokazal in se je odprlo delovno mesto, mi je direktorica ponudila položaj enega od dveh urednikov. Nisem razsajal po celem Londonu, da mi stare babe onemogočajo dostop do vodilnih mest. Nisem sprožil peticije za njihov odstop. Ravnal sem svojemu značaju primerno.

Tako, kot so me naučili starši.
Sredi najbolj krvoločne gonje sem na Facebooku objavil kratko razmišljanje o tem, kako zdaj razumem, zakaj v času digitalnega zasmehovanja toliko mladostnikov raje naredi samomor, kot da bi se borili proti hudobiji, ki je ni mogoče premagati. Svoj primer (kajti ne delajmo si utvar, tudi jaz sem bil zlonamerno zasmehovan) sem realno ovrednotil z besedami Dušana Jovanovića, s katerimi je odgovoril na vprašanje v Nedelu, ali bi glede na peticijo Air Beletrine moral odstopiti. Takole je rekel: »Politična korektnost je prestopila vse razumne meje in grozi vkleniti jezik in pamet v sterilne, skopljene, vljudnostne klišeje. Podpisnikom peticije se je zmešalo ali so pa že od nekdaj srednjeslojski podrepniki in ritolizniki, ki se jim mudi dokazati moralizatorsko pravovernost. Preziram neoporečno držo teh ljudi! Zaničujem njihovo ideologijo in način nastopanja v javnosti. Anja Radaljac je korespondenco s Flisarjem nesramno izrabila za svojo medijsko promocijo. In to je vse, kar je o tej provincialni aferi treba vedeti.«

Logika: odlično!

Anja Radaljac ni izgubila niti trenutka. Takoj je planila: »Oprostite, ampak to je pa resnično morbidno in groteskno. Zatiralec preko manipulacije privzema vlogo 'velike žrtve' ... in, preko istih vzvodov, preko katerih je lahko postal zatiralec (preko svojega družbenega položaja, funkcij, ki jih je zavzemal, prepoznavnosti itd.), se zdaj (lahko) vzpostavlja kot žrtev. In s tem kajpak vnovič zlorablja (!): ženske, nasprotnike seksizma, mlado generacijo, prekarne delavce ... Zato je ta diskurz tako nevaren in zato bi morali naredit vse, kar (z)moremo, da ga ukinemo. Da ne govorim o tem, da 'žrtev' nato uporabi citat osebe, ki je – vsaj tako se govori po gledališki sceni – v Jugi streljal igralce z zračno puško, če so mu šli na gledaliških vajah preveč na živce. ... Zdaj pa grem, če naj citiram Stanislavo Repar, bruhat.«

Zakaj pa ne, zdaj ko je po mnenju Mete Kušar, članice častnega razsodišča Slovenskega centra PEN, »bruhanje na vrata« postalo »napol literatura«? Anja Radaljac je v svojem izbruhu dokazala, da je zrela za doktorat iz logike. Ženske, nasprotnike seksizma, mlado generacijo (v celoti), prekarne delavce (kar vse počez) zlorabljam že kar s tem, da citiram javno objavljeno izjavo uglednega slovenskega dramatika? Če je tako, mi morda res ni pomoči. Še posebej zato, ker je »ta diskurz tako nevaren«, da bi »morali narediti vse, kar (z)moremo, da ga ukinemo«. In če bi ga ukinili, bi ga verjetno lahko nadomestili z bolj kulturnim diskurzom Muanisa Sinanovića, ki je po izvolitvi Ifigenije Simonovič za novo predsednico PEN na Facebooku zapisal: »Dostojanstvo. Šovinista je nadomestila najbolj falocentrična in avtošovinistična oseba na slovenski literarni sceni.« To je dostojanstvo, s kakršnim bi maščevalni povzpeteži radi nadomestili »nevaren diskurz« citiranja javno objavljenih izjav uglednih dramatikov.

»Vsaj tako se govori,« je Anja Radaljac podkrepila svojo trditev, da je Dušan Jovanovič z zračno puško streljal igralce, če so mu šli na gledaliških vajah preveč na živce. Na istem temelju je bil zasnovan poskus medijskega umora pisatelja Flisarja. Vsaj tako se govori. Čudim se, da je toliko novinarjev, ki sem jih cenil, nasedlo manipulacijam. Žal mi je, da so v nerazumni želji, da ponižajo mene, ponižali sebe. Morda je kateri med njimi to že ugotovil. Morda kateri še bo. Pri nekaterih tega upanja ni. Morda je napočil čas za resen premislek. Kajti če ga ne bo, bodo tisti, ki vpijejo, da je treba diskurz, s katerim se ne strinjajo, »ukiniti«, da je treba nekoga »odstaviti« in nekaj »razpustiti«, prej ali slej začeli z nami obračunavati fizično.

Javni interes?

In kaj sploh počne neprofitno kulturno-umetniško društvo Sodobnost International, poleg tega, da izdaja osrednjo slovensko literarno revijo? Izdaja knjige. V zadnjih treh letih smo jih izdali okoli 70. Za večji del prejemamo evropske subvencije. JAK nam sofinancira samo sedem knjig na leto, in to z mizerno vsoto 36.000 evrov, medtem ko, recimo, založba Litera za deset knjig dobi 90.000 na leto. Skromne podpore dobivamo tudi od institutov in agencij drugih držav, Finske, Slovaške, Nizozemske, Španije, Norveške, Indije. Pred leti smo začeli projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Pred dvema letoma je projekt prestopil meje in zdaj uspešno teče v šestih evropskih državah (v Sloveniji, na Hrvaškem, na Poljskem, v Litvi, Latviji in Estoniji. Pred dobrim letom je skupina strokovnjakov Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo (DG EAC) Evropske komisije projektu podelila častni naziv »zgodba o uspehu«. 

Kako nam vse to uspe, glede na to, da nas je malo? Ni nas malo. Čeprav pri nas kot neprofitnem društvu nihče ni redno zaposlen (in torej nismo delodajalci v klasičnem pogledu besede), nas je več, kot se zdi. Za vse te projekte honorarno zaposlujemo prekarce: prevajalce, lektorje, korektorje, oblikovalce, moderatorje, organizatorje prireditev, avtorje za obiske po šolah itd. »Zatiralci«, kot nas imenuje Anja Radaljac, torej »zatiramo« prekarce tako, da jih zaposlujemo in zanje na vseh koncih in krajih pridobivamo denarna sredstva. In jih na ta način »zlorabljamo«.

Ne delajmo si utvar: glavna junaka v tej zgodbi nisva bila niti Anja Radaljac niti jaz, ampak slovenski mediji. Da so name z lažmi in pretvarjanji in selektivnim poročanjem zmetali pet ton blata zaradi dveh izjav, ki sta bili, če aktiviramo vsaj deset odstotkov zdravega razuma, humorna komplimenta ženski lepoti in intelektu (brez kakršnih koli pogojev ali pričakovanj), pri tem pa se jim je zdelo nevredno več kot rutinske pozornosti, da je v istem času na svetu zaradi lakote ali pod bombami umrlo vsaj deset tisoč otrok, pol milijona ljudi pa je ostalo brez doma, je dovolj zgovoren dokaz, da je v zahodni družbi (katere nekritični del smo postali) nekaj hudo narobe. Marsikdo si bo to zapomnil. In marsikdo bo ugotovil (marsikdo je že), da je šlo za neodpustljivo medijsko svinjarijo, pri kateri je bila Anja Radaljac zlorabljena s strani tistih, ki bi radi prek vseh možnih instanc »vladali« slovenski kulturi. (Seveda je pri tem, s svojim dokazanim nepoznavanjem realnosti in pravih ciljev nekaterih ljudi, z veseljem maščevalno sodelovala.)

Nisem edini, ki je v izvedbi »umora« moje osebe in moje verodostojnosti prepoznal »zlorabo« slovenskih medijev. In da ne bo pomote: to je res bila zloraba v pravem pomenu besede. Poleg Janka Lorencija in Grega Repovža, glavnega urednika Mladine, ki je v kampanji proti meni prepoznal diskriminacijo, znano pod imenom »ageizem«, torej diskriminacijo proti »starejšim« (čeprav Sodobnost že nekaj časa vodijo mlade ženske), in je med drugim zapisal, da se nam slabo piše, če se imajo podpisniki sfabricirane peticije za moj odstop s položaja predsednika PEN za slovensko »intelektualno« elito, je naravo celotne gonje prepoznala tudi Jedrt Jež Furlan, ki je med drugim napisala (navajam odlomke): »Dopisovanje med kritičarko Anjo Radaljac in pisateljem Evaldom Flisarjem, odgovornim urednikom Sodobnosti in predsednikom Pena, ni v redu. Ona je mlada prekarka, on uveljavljen pisatelj na dveh visokih stolih. Oba sem dojemala kot profesionalca, četudi se z njima vedno ne strinjam. Prav bi bilo, da bi se Flisar obnašal položaju primerno. Toda tu je še človeška plat . Poznata se. Marsikaj človeškega sta si napisala ... Bi to dopisovanje sploh prišlo v javnost, če bi 'žrtev' postala in ostala redna sodelavka Sodobnosti? Gre za njeno maščevanje? ... Kje je tu javni interes? ... V primerjavi z nekaterimi podpisniki peticije je Flisar mucek med zvermi. Na tej točki sem prvič zasopihala. Hipokrizija na kvadrat. Ali morda kdo izkorišča situacijo in naskakuje vrh Sodobnosti in/ali Pena s skritim kmetom na šahovnici? ... Bolj kot Flisar in Radaljčeva me zanimajo predvsem medijski odzivi. Škandal vedno vžge. To sem kljub svoji naivnosti in občasni konservativosti dojela. Ta slednja je pri meni v tem, da ne prepoznam več nekaterih medijev, ki so še nedolgo tega veljali za referenčne ... Nekako se mi zdi, da bi kljub spremembam morali ohraniti nekaj svojega nekdanjega DNK-ja. Vsak ima svojega urednika, novinarje, poročevalce širokih pogledov in enciklopedičnih znanj. Vsak ima v upravah in vrhovih nekoga, ki jih še podpira. Kljub temu pa se čudim, da škandal vedno vžge ... Morda ljudje res to hočejo. Toda morda bi hoteli tudi kaj pametnejšega – če bi jim medij to ponudil. Mediji podcenjujejo svoje uporabnike, čeprav gre za manjšo skupino od tistih, ki so krvi in seksa željni. Zanimivo bi bilo spremljati naklado in prodajo nekoč resnih, danes škandaloznih. V primeru kritičarke in pisatelja je vsega enostavno preveč. Odgovor na odgovor, pismo na pismo, pogrom na pogrom. Neproduktivno. Morda sem kaj spregledala. Toda v medijih nisem v tem in podobnih primerih našla niti ene novinarske zgodbe, raziskave, ankete, česarkoli, kar ne bi bil impotenten pingpong na to temo. Ni jim do tega, da bi problem diagnosticirali, dali v kontekst prostora in časa, statistike in ozadja. Pravno, človeško, psihološko, sociološko razmišljanje, ugotovitve, dileme … Nič ... Ni prvič, da so mediji pograbili škandal. Ga ni gasilca, ki bi požar pogasil. Začelo se je na Radiu Študent z nekakšnim uvodom v razvratnost literarne scene. Predvidevam, da je šlo za odrasle. In literarna scena prav gotovo ni izjema. Toda zapis se je nanašal samo na literarno sceno: ali ga torej moram razumeti tako, kot da na literarni sceni brez seksa ni ne dela ne jela? Je zapisovalec pomislil, kaj to pomeni za številne urednice, kritičarke, publicistke, pisateljice, novinarke? Bomo na najbolj objavljane avtorice sedaj gledali kot na znucane prostakuše, ki se niso nagarale z delom, temveč s svingerstvom? Umetnost, kultura, mediji so področja, kjer dela veliko žensk. Doslej je veljalo, da tudi zato, ker gre za slabše plačana dela. Jaz pa verjamem, da so na vodilnih mestih tudi zato, ker so sposobne. Ker so se dokazale. Bodo temo na RŠ širili na vsa področja? Še eno retorično vprašanje ... Ko kličem kot promotorka dogodkov in projektov na vse možne medije, delam po mojem z vrhunskimi in profesionalnim ljudmi na tem področju. Pa vendar je nezainteresiranosti veliko. Izvirnost izgovorov, zakaj ne morejo nečesa objaviti, je visoka. Okej, pri nekaterih razumem, da jih področje pač ne zanima. Zato jih ne nadlegujem več. O škandalu pa so seveda pisali. Najhuje je, ko se žuta štampa naseli v medije, ki so nekoč sloveli kot resni. Za pokrivanje dogodkov, projektov, umetnikov ni dovolj denarja, ni dovolj sodelavcev, ni dovolj prostora. Za povzetek pogroma na Facebooku si ga pa vzamejo. V nadaljevanjih. Ne rojijo mi maščevalne misli po glavi, ne gre za užaljenost, ker ne pišejo o tem, kar promoviram. Morda tudi njih ne bom več nadlegovala.«

Tudi jaz jih ne bom. Navsezadnje so tudi oni mene nehali »nadlegovati« s poročili o mojih novih knjigah, uspehih v tujini in podobno. Molk je njihovo maščevanje. Predvidljivo. Kajti novinarji ne morejo že po definiciji narediti nobene napake. Oni samo »poročajo«.

Miša Molk

Nekdo me je vprašal, ali preziram ljudi, ki so mi tako krvoločno skušali uničiti dobro ime. A res? Uničili so mi dobro ime. Kaj sem pa storil? Sem koga ubil? Sem koga posilil? Sem koga izsiljeval? Izrazil sem se po svoje, s podtonom humorja, to je vse. S podtonom humorja, ki ga moj podalpski narod pač ni sposoben prepoznati. Toda po svoje se bom izražal še naprej. V »svobodni« družbi ne bom živel po vreščečih diktatih tistih, ki se z mano ne strinjajo. Vso pravico imajo, da se ne strinjajo z mano, nimajo pa pravice zahtevati, da se jaz strinjam z njimi. Še manj pravice imajo, da me zaradi tega žalijo in preganjajo. Zahtevam ničelno toleranco do vseh, ki nam v imenu katere koli ideologije ali kakršnega koli -izma skušajo kratiti svobodo govora in zapovedovati način izražanja. Dobro ime so preganjalci uničili sebi. Dobro ime so članice MIRE uničile slovenskemu centru PEN. In kdo lahko uniči dobro ime mojim knjigam in dramam? Tega ne more storiti nihče. Niti »strici iz ozadja«, ki so botrovali pogromu. Lahko jih zamolčijo, lahko jih ignorirajo, ne morejo pa bralcem preprečiti, da bi me brali. Ali tujim založnikom, da bi me izdajali. Doslej so izdali 184 prevodov mojih del v 42 jezikih. Toda tuji založniki, seveda, po mnenju nekaterih mojih kolegov, nimajo pojma o tem, kaj je dobra literatura. So pa tudi izjeme. Z Dragom Jančarjem, na primer, že lep čas priporočava dela drug drugega tujim založbam. Enako z Andrejem Blatnikom. Še so ljudje na slovenski literarni sceni, ki se obnašajo častno. Ker vedo, kaj čast pomeni.

Dogodek mi je prinesel streznitev. Spoznal sem, da so zavist, hudobija, zlonamernost, laganje in škodoželjnost, pa tudi nevednost, površnost in nekritično razširjanje ter razpihovanje govoric na slovenski kulturni sceni (in morda tudi v slovenski psihi) tako ukoreninjeni (in nepriznani), da sme človek računati le na peščico dobrih, poštenih in zanesljivih prijateljev, večina drugih pa je bolj ali manj del tolpe samovšečnih zveri, med katerimi je treba preživeti. Nekaj ljudi, ki so sodelovali pri tem poskusu »umora«, je sprevidelo svojo napako in se pokesalo, celo opravičilo. Večina pa čaka na priložnost, da bodo lahko planili na koga drugega. Ali še enkrat name.

Ne preziram vseh, ki so bili vpleteni v to huligansko »afero«. Preziram pa jih kar nekaj. Prezir je hladna stvar; doslej ga v registru mojih občutkov ni bilo. Če bi bil mlajši, bi jim morda vse to kdaj odpustil. Pri mojih letih pa to ni več mogoče. Sprijazniti se bom moral s tem, da živimo v časih, v katerih (kot mi je napisala ena mojih prijateljic) ne vemo več, »kam in kako sploh še smejo vzleteti naše besede, da jih ne bi nekdo sprevrgel, poškodoval. Jemljejo nam jezik. Plenijo ga. Prevajajo ga. Dodajajo mu druge pomene.«

V teh besedah vidim zelo natančno diagnozo stanja v slovenski kulturi (in žal tudi na vseh drugih področjih javnega življenja). Hvala, Miša Molk.

Žal pa ste ravno vi, gospa Miša Molk, leto in pol po dogodku poskrbeli za to, da se sramotna stigmatizacija moje osebe potrdi in utrdi. Barbara Pogačnik mi je poslala vaša vprašanja za predvideni intervju z njo v vaši televizijski oddaji. Med njimi so bila tudi naslednja: »Tudi naši literarni krogi niso imuni na seksizem, spolno nasilje ... Bom vprašala naravnost: kako to, da ste ob aferi, po kateri je odstopil s položaja predsednika PEN, podprli Evalda Flisarja? Je prav, da je odstopil?« In naslednje vprašanje: »Primer vplivnega hollywoodskega producenta Weinsteina je sprožil plaz izpovedi nadlegovanih žensk in izkazalo se je, da je kdor koli in kjer koli lahko žrtev ...«

Spoštovana Miša, kaj se je zgodilo, da ste svojo prvotno in pravilno razumevanje gonje proti meni spremenili v njeno nasprotje? Kako to, da si dovolite enačiti moja dva humorna komplimenta ženski, s katero sem bil vpleten v odkrito in prijateljsko dopisovanje, s posilstvi in izsiljevanji hollywoodskega producenta? In to skoraj dve leti po tem, ko je vsa stvar nehala biti aktualna? Če trezno razmislim, vaš implicitni napad na mojo moralno integriteto ni nič blažji, kot je bil že omenjeni članek v Mladini, v katerem me je eden mojih sonarodnjakov (odkrito rečeno, pogostokrat me res postane sram, da sem Slovenec) z naslovom članka Je suis Anja Radaljac izenačil z muslimanskimi teroristi, ki so v Parizu pobili sedem urednikov časopisa Charlie Hebdo. Se vam primerjava z Weinsteinom in muslimanskimi teroristi res zdi ustrezna?

Še posebej glede na to, da je komisija za Zlate hruške pri Mestni knjižnica Ljubljana kot primerno za mlade bralce priporočila knjigo Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja, v kateri med drugim piše (citiram Petra Kolška iz Pomislekov v Sobotni prilogi): »No, saj so vsi zamorčki pomalem zamorjenčki. Pa nimajo razloga za to – menda imajo grozno dolge kurce, prave take kurčetine, da imaš pičko ko na čevljarskem kopitu raztegnjeno, če fukaš z njimi.«

S priporočilom pornografije mladim je očitno vse v redu, za kompliment potencialni sodelavki v zasebni korespondenci, da je »lepa in seksi«, pa je treba »zločinca« ubiti. In ga ubijati vztrajno, dan za dem, v vseh medijih z lažmi, poneverbami, prirejenimi citati, z nezakritim sovraštvom in zmerjanji na tako visoki »kulturni« ravni, da se človek lahko samo čudi. Hvala za takšno kulturo. Hvala za takšne medije. Ne bom se uklonil sovraštvu in hudobiji, pa naj je umazan in sfabriciran napad na kogar koli, ki ga želimo ponižati, postal še tako sprejemljiv del slovenske »kulture«.

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

My Father's Dreams

Apart from craftily capturing a child's thoughts (another writer who does it comparably well is Orhan Pamuk), Flisar is a formidable stylist too. A stylist whose elegant, precise sentences grant special meaning to anything they touch. »Give me a shopping list and I'll set it to music,« said Rossini who, with legendary ease, composed 39 operas. If we lived at a time that allowed artists comparably beautiful arrogance, Flisar could very well brag to possess a similar ability.
A. H. Kono, European Review of Poetry, Books and Culture

Selected by The Irish Times as one of 30 best books published in 2015.

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

Nominated for The IMPAC International Literary Prize and chosen by The Irish Times as one of the 13 best books about Africa written by Europeans (along the works by Joseph Conrad, Graham Greene, Isak Dinesen, JG Ballard, Bruce Chatwin etc.)

Left
Right