Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar

Ivo Svetina

Evald Flisar, odčarani Odisej

Z resničnim veseljem sem sprejel povabilo Narodne univerzitetne knjižnice, naj na otvoritvi razstave Flisarjevega življenja in dela spregovorim nekaj besed. Tudi zato, ker sem pred kratkim stopil na mesto, na katerem je Evald Flisar krmaril Društvo slovenskih pisateljev pred poldrugim desetletjem in me ob izteku svojega mandata celo vabil, naj po njem prevzamem vodenje naše stanovske organizacije. In ne nazadnje: Evald Flisar je po dolgih desetletjih urednikovanja Cirila Zlobca prevzel urejanje Sodobnosti, tako rekoč ene redkih revij, ki jim je uspelo preživeti vsesplošen slovenski (in evropski) materialni in duhovni bankrot. Avtorji smo mu lahko resnično hvaležni, da trmasto, nepopustljivo vztraja in sprejema naše pesmi, prozo in drame ter jih objavlja. Njegova trdna vera v moč gledališča ga je vodila tudi pri ustanavljanju Slovenskega komornega gledališča, saj se je nemalo kdaj, kot tudi mnogi drugi, soočil z ne ravno prijaznim dejstvom, da so »uradne« gledališke hiše raje gledale v drugo smer in ne v tisto, iz katere smo se jim s svojimi teksti bližali slovenski dramatiki.

Evald Flisar že dolgo ni več čarovniški vajenec. Postal je čarovnik jezika, zgodbe, dialoga. Njegov literarni opus je odisejevsko popotovanje od otoka do otoka, srečevanje neštetih fantastičnih pokrajin in še bolj fantastičnih bitij, ki se jim ni predal in se je raje, kot Homerjev Odisej, privezal ob jambor, kot da bi podlegel sirenskim glasovom, ki so ga vabili v pogubljenje, v pozabljenje. Kot veščak pisave se je zavedal, da se mora upreti opojni muziki všečnosti in koketiranju z bralcem, tistim bralcem, ki ga je Baudelaire poimenoval za »hinavca«, a hkrati za svojega »bližnjika« in »brata«. Zato je Evald Flisar samohodec tako v slovenski prozi kot dramatiki, kljub temu da se je vseskozi zavedal, da je ena temeljnih človekovih lastnosti, da ugaja.

»Človek ima želje, cilje, bojazni, iluzije. Človek laže, človek je lopov, človek želi ugajati, biti dober, imeti oblast. Človek išče sebe ali boga. Takšni smo, to je tkivo človeškosti. To je hkrati naša osrednja arena. In samo v tej areni najdemo pristne vire tragedije, komedije, farse,« je ena od njegovih misli, ki je bila zapisana leta 1994 v gledališkem listu Mestnega gledališča ljubljanskega, ko so tam uprizorili njegovega Strica iz Amerike. To Flisarjevo izjavo lahko razumemo kot njegov credo. Izrečena je bila nekje na sredi dolge in strme poti med Kostanjevo krono, ki je uprizoritev doživela leta 1970 v mariborski Drami, in igro Vzemi me v roke, ki jo je leta 2013 sam režiral v Slovenskem komornem gledališču. V njej je namreč kar se le da zgoščen in natančno oblikovan pisateljev pogled na svet, kot se običajno reče. A pravilneje bi bilo reči pisateljev odnos do sveta, saj je »človek«, o katerem pisatelj govori, on sam: Odisej, ki je na popotovanju od Itake do Itake izgubil nedolžnost, bil prisiljen lagati, krasti, varati, ubijati. Nič človeškega mu ni tuje, bi lahko ponovili znameniti izrek.

»Edina pisateljeva naloga je, da piše.« S to Flisarjevo izjavo bi se nemara lahko vsi strinjali. Pa vendar: kaj je pisanje? Je res le veščina pripovedovanja bolj ali manj napetih zgodb, pisanje bleščečih monologov in dialogov, skozi katere se odgrinja in zagrinja umišljeno življenje dramskih likov, ki so mnogokdaj resničnejši od resničnih ljudi? Ali pa je pisanje tudi (družbeni) angažma? In ali je pisatelj poklican v ta naš vse bolj nesrečni, katastrofični svet, da mu vse življenje poje hvalnico ali žalostinko? Evald Flisar je nekoč dejal, da ne verjame v družbeno akcijo, s katero bi se svet dalo popraviti, izboljšati. A vendar: mar ni v tej pisateljevi misli skrito spoznanje novoveške Evrope, ki je rodila roman kot epopejo sveta, ki so ga bogovi zapustili, in ustvarila junaka, ki se v imenu Ideje poda spreminjat svet, a tragično propade, ker svet ne potrebuje njegove izboljševalne akcije? Četudi Ideja »zmaga«, kar pomeni, da ni z Idejo nič narobe, narobe je le s človekom, tem večnim don Kihotom, ki v mlinih na veter vidi velikane in ne le mline na veter.

In kaj je potem z gledališčem, ki se mu je Flisar scela zapisal? Mar ni oder ves svet in mar na odru ni tisto znamenito ogledalo, v katerem gledalec ugleda svojo spačeno podobo? Seveda je! Flisar ni nikakršen larpurlartist, bliže sta mu Čehov in Brecht kot D'Annunzio ali Théophile Gautier. In prav oblika tragikomedije, ki je ena Shakespearovih najživahnejših hčera, je tista, s katero se je Evald Flisar odpravil v svet – ne da bi ga »popravil«, »izboljšal«, ampak da bi ga obogatil, saj svet, torej človeška skupnost, mi vsi tu in tam drugje, potrebujemo ne razvedrila, ampak krepčila: krepke, tudi opojne pijače, kot je težko, skoraj črno vino, s katerim si ne tešimo telesne žeje, ampak pojimo svoje srce, velikokrat na robu prepada, ki se odpira na dnu naše duše.

»Smeh obupa«, reče temu Evald Flisar, kar priča o človekovi neizmerni volji po biti, pa četudi nič imeti, saj je njegovo bitje najdragocenejša stvaritev Stvarstva. Pa četudi ne tako imenovana »krona stvarstva«. Pomembna, še več, nujna je, pravi Evald Flisar, »transformacija individualne zavesti«, o čemer govori njegov kultni roman Čarovnikov vajenec, ki je prav zaradi tega »sporočila« postal knjiga generacije, da ne zapišem banalne besede uspešnica, saj poznamo tudi druge »uspešnice«, ki so to le zaradi tega, ker doživijo visoko naklado in vrsto ponatisov. Roman, ki je najbolj brani slovenski roman po drugi svetovni vojni (!), je »fikcija, ki je resničnejša od vsakršne dokumentarne resničnosti«, kot je ob sedmem ponatisu knjige zapisal dr. Samo Rugelj.

Tudi Flisarjev avtobiografski roman To nisem jaz, enajsti po vrsti, ni preprost zapis nekega življenja, prepojenega in pregnetenega z literaturo in svetovnim popotništvom, nomadstvom, ki ga je Flisar spoznal kot svojo obliko bivanja pod brezbrižnimi zvezdami, še preden so francoski filozofi razglasili nomadstvo kot enega od zakonov sodobnega, nemara celo postsodobnega sveta. Podnaslov romana je namreč legoroman, roman torej, ki je sestavljen, ki ga je mogoče vedno znova sestavljati iz živobarvnih kock, ki pa niso narejene iz svetleče plastike, ampak iz koščkov, naj mi bo oproščeno, da me nosi pesniška patetika, koščkov umetnikovega »neiztrohnjenega srca«. Pisatelj nam v prologu razloži, kako je nastalo poimenovanje romana: iz otroške, sinčkove igre z legokockami. Je torej življenje le igra? Je literatura (še vedno) le ludizem, kot je Taras Kermauner označil posebno literarno ideologijo s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let minulega stoletja?

Nikakor ne. Četudi je moto romana Borgesov verz »prah so besede, ki jih tvoja roka je zapisala«, Evald Flisar razume svoje ustvarjalno delo kot resno opravilo, ki od pisatelja zahteva najprej polno resnicoljubnost in odkritosrčnost, ki sta to, četudi nekaj ni res, a je dobro izmišljeno, kot se glasi italijanski pregovor (Se non è vero, è ben trovato). In tako smo znova pri kvaziresničnosti besednih umetnin. Ne glede na filozofska prizadevanja, da bi se ta pojem logično razložil in utemeljil, pa je neposredno ustvarjalno delo vsakega pisatelja, in tako tudi Evalda Flisarja, dokaz, da bo tisto, kar pomeni latinska beseda quasi, ostalo nikdar dokončno razložljivo in pojasnjeno.

In tu ni razlike med romanom in dramo kot besednima umetninama: edino, kar ju loči, je to, da je roman individualna, intimna avantura samotnega bralca, medtem ko je gledališka igra, pod pogojem, da je uprizorjena, kolektivno doživetje. Zato nosi v sebi tudi močan naboj, recimo mu družbeni, saj lahko igra celo podžge gledalce, da planejo iz gledališča in se odpravijo proti vladni palači. Hkrati pa je pisanje gledaliških iger svojevrsten poklon pradavnemu obredju, v katerem se je občestvena skupnost zbrala, da prisluhne mitom, ki so bili najtrdnejša vez te skupnosti. In zaradi tega, naj ponovim, kar sem že velikokrat izrekel: gledališče je umetnost, ki je najbolj po človekovi podobi: je minljivo, tako, kot je minljiv človek in zaradi česar človek ni bog.

Da je Evald Flisar vse svoje življenje predal ustvarjalnemu procesu, pisanju, pomeni, da je stavil tudi na »hinavskega bralca«, ki je in bo bral njegove romane ter je in bo gledal in poslušal njegove drame, ne zato, da bi se »kaj naučil, ampak da bi še kaj doživel«, kot pisatelj zaključi svojo avtobiografsko izpoved, ki upravičeno nosi naslov To nisem jaz, saj Evald Flisar, tu med nami in pred nami, ni tisti Evald Flisar, ki je »junak« svojega romana.

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

My Father's Dreams

Apart from craftily capturing a child's thoughts (another writer who does it comparably well is Orhan Pamuk), Flisar is a formidable stylist too. A stylist whose elegant, precise sentences grant special meaning to anything they touch. »Give me a shopping list and I'll set it to music,« said Rossini who, with legendary ease, composed 39 operas. If we lived at a time that allowed artists comparably beautiful arrogance, Flisar could very well brag to possess a similar ability.
A. H. Kono, European Review of Poetry, Books and Culture

Selected by The Irish Times as one of 30 best books published in 2015.

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

Nominated for The IMPAC International Literary Prize and chosen by The Irish Times as one of the 13 best books about Africa written by Europeans (along the works by Joseph Conrad, Graham Greene, Isak Dinesen, JG Ballard, Bruce Chatwin etc.)

Left
Right