Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar

Evald Flisar in »mati vseh škandalov« v Sloveniji
ali
stanje slovenske družbe

Nedavno ste v slovenskih medijih zasenčili celo obisk ruskega predsednika Putina. Kako vam je to uspelo?

Uresničila se je moja najhujša mora: vse od mladih let sem pogosto sanjal, da sem po krivem obtožen nečesa, česar nisem zagrešil. Sanje so se izkazale za preroške; tik pred Putinovim obiskom so me pribili na sramotilni steber zaradi dveh izjav. Ker je nekdo tako hotel. V resnici je šlo za štiri vzporedne zgodbe. Šlo je za moje dopisovanje z mlado kritičarko Anjo Radaljac in moj domnevni seksizem, za njeno domnevno izgubo dela zaradi mojih izjav, za vzporedno dogajanje v Slovenskem centru PEN (ki se je začelo že pred Anjo Radaljac), v najusodnejši obliki pa je šlo za nezaslišan profesionalni in moralni zdrs slovenskih medijev.

Zapletena zgodba. Kako se je začela?

Mlada kritičarka Anja Radaljac mi je pisala, da išče delo, ker so ji v Trubarjevi hiši literature »pokazali vrata« (njene besede). Hkrati so ji na Delu s prihodom novega urednika kulturnih strani zreducirali sodelovanje skoraj za polovico. Citiram (ona je bila tista, ki je obelodanila najino zasebno korespondenco, zato bom na tem mestu nekaj utrinkov citiral še jaz): »Na Delu so najprej odpustili dva redna sodelavca v kulturni redakciji, potem so zamenjali urednico (najprej je bila Tanja Jaklič, zdaj je Andrej Jaklič), hkrati pa so ukinili Književne liste oz. jih oblikovali tako, da gre še bolj za formo robnega zapisa kot prej. Zmanjšali so število kritikov. Kar zadeva gledališče, ostajam, ampak je stvar v tem, da želi novi urednik pokrivat le določene premiere, ne več vseh, kot je bilo nekdaj. Računam, da bo dela za cca polovico do 60 % manj.«

In zakaj ste se odločili, da ji pomagate?

Preprosto zato, ker sem bil v življenju tudi sam več kot enkrat v eksistenčni stiski in sem vedel, kako hudo je živeti, če ni na obzorju nobenih napovedi, da se bodo stvari izboljšale. In ker sem vedel, da ni v nič boljšem položaju njen fant, prav tako pisec kritik. Naj bo torej jasno: željo, da ji pomagam, je porodil moj socialni čut. Si bodo mediji to kdaj zapomnili? Dvomim. Zanesljivo pa se bo kateri od njih iz tega ponorčeval.

Kaj se je zgodilo po tem?

Dopisovala sva si, predvsem je pisala ona in spraševala, ali se bo našlo kakšno delo in kdaj, dogovorila sva se, da se enkrat dobiva na kavi in mi razloži, kaj bi rada in kaj bi lahko počela. Ta kava se je zaradi mojih odsotnosti v tujini in drugih obveznosti vztrajno oddaljevala, na koncu pa sva se vendarle dobila v restavraciji PEN klub, kjer je navedla vrsto stvari, ki bi jih rada počela, predvsem da bi urejala spletni portal, kakršnega ima revija Literatura. Želela ga je vzpostaviti pri Trubarjevi hiši literature, vendar ta ni imela financ za tovrstno zadevo. Sodobnost takega portala tedaj ni načrtovala. Ravno takrat je PEN nenadoma zapustila honorarna tajnica, ki je dobila redno službo, in smo iskali nadomestilo. Vprašal sem Anjo, ali bi jo to delo zanimalo, rekla je, da bi jo, vendar se je izkazalo, da ima druga kandidatka ustreznejše reference.

In na Sodobnosti?

Sodobnost je v zadnjih letih prav načrtno odpirala vrata mladi generaciji, vendar sta bili glavna urednica in njena pomočnica glede Anje Radaljac skeptični že od začetka. Spomnili sta se namreč leta 2012 in Anjinega poskusnega sodelovanja. Pisala je kritiko romana Miriam Drev, vendar kritika nazadnje v Sodobnosti ni izšla, ker ni razumela, kaj urednica od nje pričakuje. Poleg tega je imela z njo konflikt strokovna sodelavka, ko je bila Anja Radaljac še zaposlena v Trubarjevi hiši literature, kjer bi morala razposlati vabila za našo tiskovno konferenco, pa tega ni storila. Namesto da bi se opravičila, je našo strokovno sodelavko grobo nadrla. Od leta 2012 nisem več glavni urednik Sodobnosti (o tem bi se lahko prepričal vsak, ki bi pokukal na zavih revije), ampak samo še odgovorni (v največji meri zato, ker sem zakoniti zastopnik kulturno-umetniškega društva Sodobnost International, ki revijo izdaja in sem torej odgovoren za vse društvene projekte, ki jih ni malo). Seveda zaradi dolgoletnih izkušenj in tudi zaradi delovne preobremenjenosti drugih še vedno pomagam pri iskanju ustreznih prispevkov, čeprav v tem pogledu največ naredijo področne urednice in uredniki. (V informacijo nasprotnikom seksizma se mi ne zdi odveč omeniti, da je med sedmimi področnimi uredniki pet žensk.) Področni uredniki prebirajo poslane prispevke in primerne predlagajo v objavo. O tem, kaj bo objavljeno in s kom bomo sodelovali, pa odloča ožje uredništvo: glavna urednica, njena pomočnica in odgovorni urednik. Odločamo z večino glasov, s tem, da ima glavna urednica pravico veta. Odkar sta propadli Nova revija in Revija 2000, smo zasuti z gradivom, zato žal ne moremo objaviti vsega in vseh, pogosto tudi ne uveljavljenih avtorjev, izbira je nujna. V največ primerih prevlada soglasje.

Kolikor vem, ste Anji Radaljac vseeno ponudili delo.

Kljub pomislekom, ki sta jih imeli kolegici, smo se nazadnje strinjali, da ji ponudimo prevod eseja in pisanje kritike za Mlado Sodobnost. Prvič, bila je v eksistenčni stiski, drugič, zdela se mi je obetajoča kritičarka, s katero bi se splačalo malce potruditi – ob uredniških nasvetih, če bi jih upoštevala, bi se njeno pisanje utegnilo izboljšati in dvigniti na nivo Sodobnosti –, in tretjič, vedno sem bil mnenja, da je konfliktne situacije treba zgladiti in pozabiti. Glavni urednici in njeni pomočnici sem uspel dopovedati, da sem z Anjo v korektnih, prav nič konfliktnih odnosih, kajti zdelo se mi je, da sva medtem skozi dopisovanje uspela vzpostaviti prijateljski odnos. Med drugim sva se pogovarjala o tesnobi, njeni in moji, o prolapsu mitralne zaklopke, o napadih panike, o tem, kako sem podobne težave v preteklosti imel tudi jaz, o tem, kaj je rekla njena psihoterapevtka, o knjigi avstralske psihologinje, ki me je ozdravila napadov panike, o tem, kako bom to knjigo izbrskal iz svoje knjižnice in ji jo dal, saj je sam ne potrebujem več. In podobno.

Odnos, ki se je vzpostavil med vama, je bil očitno prijateljski.

Težko bi kdo v njem videl kaj drugega. Zaupljiv prijateljski odnos med dvema človekoma, od katerih je eden bil pač ženskega, drugi pa moškega spola. Takih odnosov sem imel v svojem življenju veliko, še zdaj jih imam, in prepričan sem, da še zdaleč nisem edini. Pravzaprav so skoraj vse moje najboljše prijateljice v življenju bile ženske in pri tem ni bilo, poudarjam, niti za las erotike.

Kako je potem prišlo do tistih dveh nesrečnih izjav, ki sta sprožili najsramotnejši lov na čarovnice v zadnjega pol stoletja, kot ga imenujejo nekateri?

Prva izjava (»Saj ti si vendar lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse ...«) je sledila, ko mi je za objavo v Sodobnosti poslala fotografijo s pripombo, da z njo ni najbolj zadovoljna, da pa žal druge nima. Hotel sem ji povedati, da je lahko več kot zadovoljna s svojo fotografijo. Izražam se po svoje, nikoli tako, kot bi mi to hotele diktirati sufražetke politične korektnosti. Ali smo res prišli že tako daleč, da je v prijateljskem dopisovanju ženski prepovedano izraziti kompliment? In ga je treba (ne takoj, ampak tri tedne pozneje, ko je to nekomu ustrezalo!) označiti za »žaljivo izjavo«, za seksizem?

In druga, po mnenju nekaterih bolj sporna izjava?

Druga izjava, ki je sledila njenemu odgovoru (»No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.«), je zvenela takole: »A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus. Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi že z nekaj stavki postavila pokonci. In ker je Aljaž moj polrojak, sem prepričan, da to velja tudi zanj. Pustimo to. In lep pozdrav obema.« (Aljaž je njen fant, po materi Prekmurec, kar sem po očetu in materi tudi jaz.) Od kdaj je prepovedano nekomu v prijateljski korespondenci ali navsezadnje tudi javno povedati (danes, v času vsesplošne pornografije!), da nekoga pri ženski bolj vznemiri intelekt kot lepota? Še posebej če se ta izjava ne nanaša na nikogar osebno, ampak je zgolj, kot bi rekli Angleži, a statement of fact? Pokažite mi zakon, ki to prepoveduje! Podobne izjave sem izrekel ali zapisal že večkrat v življenju. In jih bom še, ponavljal jih bom ob vsaki priložnosti. Nihče mi ne bo vzel pravice do svobode govora, svobode izražanja, svobode, da nekaj o sebi (poudarjam, o sebi, tudi o svojih spolnih preferencah, saj ne živimo v srednjem veku!) izrazim na svoj način. Razen morda tiste veje feminizma, ki misli, da je omenjati seks (pa čeprav le metaforično!) v Sloveniji leta 2016 nenadoma tabu tema, ki jo je treba »ukiniti«. Zgolj čudim se lahko, da se doslej še nihče ni spomnil sredi Ljubljane nagrmaditi in zažgati vseh mojih knjig!

Nekateri so iz te izjave skonstruirali trditev, da je šlo za spolna namigovanja?

Zakaj sem potem na koncu pripisal »Pustimo to« in pozdravil še njenega fanta? Anja Radaljac je v teh besedah odkrila »namigovanja« šele tri tedne pozneje. Jo je mogoče v času molka med nama obšla bojazen, da ne bo dobila obljubljenega dela? In zakaj ni v tem času kontaktirala koga drugega na uredništvu? Ob zadnjem »komunikacijskem šumu« med njo in uredništvom ji je pomočnica glavne urednice posredovala celo svojo telefonsko številko s prošnjo, naj jo pokliče ali ji sporoči telefonsko številko, da razčistita nesporazume v zvezi z njeno kritiko otroške knjige in bi sodelovanje lahko mirno teklo naprej. Anja Radaljac je ni niti poklicala niti ji ni sporočila svoje telefonske številke. Žal mi je, da sem spričo njenega neupravičenega obtoževanja o »namigovanjih« rahlo ponorel in ji odpisal, da se umikam iz cirkusa tovrstnih komunikacij. Ampak takšen sem, eksploziven. Se pa vsakič kmalu potem opravičim. Razen kadar me ljudje obtožijo neumnosti, kakršnih me je obtožila Anja Radaljac. Opravičil sem se tudi v tem primeru, vendar z zamudo.

Kako bi vi definirali seksizem?

Če seksizem pomeni, da ne smemo razlikovati med spoloma, ali da spolna diskriminacija ni dovoljena, sem prvi, ki se s tem strinja, in prvi, ki se lahko pohvali, da je v skladu s tem tudi vse življenje ravnal. Ko sem v Londonu urejal Enciklopedijo znanosti, je osem od mojih dvanajstih podurednikov bilo ženskega spola. Oglejte si revijo Sodobnost, ki sem jo kot glavni urednik urejal od leta 1998 do leta 2012. Koliko novih avtoric sem objavil in jim omogočil pot do uveljavitve, koliko intervjujev z ženskami je bilo objavljenih? In oglejte si, navsezadnje, sestavo trenutnega uredniškega odbora Sodobnosti. Same ženske! Seksizem? Naj mi, prosim, nekdo razloži, kaj to je. Priznavanje dejstva, da je človeška rasa (in vseh drugih sesalcev) sestavljena iz dveh spolov? Ali preprosto dejstvo, da ne sme moški ženske niti pogledati, ženska pa lahko moškemu naredi kar koli, vsakršen moški ugovor pa velja za napad? V letih, ki mi še ostajajo, se bom proti taki imbecilnosti boril z vsemi štirimi, tudi če me članice fundamentalistične veje feminizma na Kongresnem trgu obesijo. Očitno jim ni dovolj, da Sodobnost urejajo pretežno ženske; v svoji neizmerni ljubezni do sebe (in manj do človeštva) bi rade kastrirale tudi jezik.

Ampak v javnosti se je uveljavilo mnenje, da je Anja Radaljac izgubila delo pri Sodobnosti, ker se ni hotela ukloniti vašemu dvorjenju.

Če je iz najine osebne korespondence razvidno, da je šlo za dvorjenje, potem je za psihiatrično ustanovo zrelih kar nekaj prebivalcev Slovenije! Največja ironija pri vsem skupaj je, da sem se prav boril za to, da bi Anji Radaljac omogočili sodelovanje pri Sodobnosti. Predlagal sem, da ji omogočimo pisanje Gledališkega dnevnika (v alternaciji z dosedanjim dolgoletnim avtorjem Matejem Bogatajem), ker potrebujemo tudi pogled mlajše generacije na gledališko sceno, in da ji omogočimo kak prevod, kar bi za silo omililo njeno finančno stisko. Takrat smo se strinjali, da ji delo ponudimo. To sem ji sporočil 1. junija 2016. In dodal: »O podrobnostih se lahko pogovarjava šele septembra.«

Zakaj septembra?

Šele septembra bi bilo jasno, ali se Matej Bogataj z alternacijo strinja; šele septembra bi bilo jasno, ali lahko sploh najdemo prevod, primeren za prevajalko, ki še nima referenc. Toda vmes se je zgodilo marsikaj, kar je sodelovanje Anje Radaljac s Sodobnostjo precej zapletlo.

Na primer?

Najprej so stvari šle narobe pri kritiki, ki jo je pisala za Mlado Sodobnost. Urednici z njo nista bili najbolj zadovoljni. Zaradi tega je spet prišlo do konfliktne situacije. Potem je bil tu še izjemno kritičen odziv na njeno pisanje izpod peresa dr. Maje Šorli in Urške Brodar na spletnem portalu Literature; ugotovili sta, da Anja Radaljac o slovenski dramatiki ve zelo malo in da gre pri njenem pisanju za »pavšalno navržene neresnice«. Odgovor Anje Radaljac Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) je – v dveh delih – razkril, da se ima za nezmotljivo, da trmasto vztraja pri svojem in da je »pokroviteljsko«, da ne rečem »seksistično«, vsako dobronamerno ugovarjanje njenemu »prav«. In da nas zato pri morebitnem sodelovanju z njo utegnejo čakati neprijetnosti, ki si jih ne želimo in si jih ne moremo privoščiti, ker imamo za take stvari premalo časa. Kljub temu sem, zaradi dane obljube, ponavljam, zaradi dane obljube, še vedno skušal doseči, da bi ji ponudili kakšno delo. Toda bil sem preglasovan. »Sklep ožjega uredništva« sem ji nato sporočil.

Ste odločitev pozneje obžalovali?

Ne, ker smo kmalu dobili nov dokaz, da bi sodelovanje z Anjo Radaljac bilo pretvegano za miroljubne odnose v našem društvu. Njen fant Aljaž Krivec je dobil Stritarjevo nagrado za mladega kritika. Nagrado je Krivcu podelila žirija v več kot verodostojni sestavi: Tina Vrščaj, Ivan Dobnik in lanska nagrajenka Tanja Petrič. Žirija je prispevala tudi, kot je to pri nagradah navada, utemeljitev. Toda utemeljitev Anji Radaljac ni bila všeč, javno jo je napadla in na Facebooku objavila svojo, po njenem mnenju boljšo in pravičnejšo. Predstavljajte si, da jaz ne bi bil zadovoljen z utemeljitvijo svoje Župančičeve nagrade za življenjsko delo in bi moja soproga javno napisala svojo, po njenem mnenju ustreznejšo! Posmehovala bi se nama vsa Slovenija. Ožjemu uredništvu Sodobnosti, in še marsikomu, se je zdelo dejanje Anje Radaljac višek prevzetnosti. Prepričala nas je, da se je moramo bati.

Kaj je sledilo, ko ste ji sporočili sklep uredništva?

Vihar. Anja Radaljac je s pomočjo prijateljev na Radiu Študent sprožila pogrom, ki je temeljil na skrbno in zlonamerno izdelanem konstruktu. Časopis Delo ga je sumljivo hitro preimenoval v »škandal«. Hkrati je Air Beletrina (spletni časopis založbe Beletrina) sprožila peticijo za moj odstop s položaja predsednika PEN zaradi »seksističnih« izjav. In potem se je začelo krvoločno medijsko blatenje, zasnovano na lažeh, copy-paste žurnalizmu, razpihovanju dveh »spornih« izjav v spolno nadlegovanje in spolno izsiljevanje, in celo (po posegu enega teh »kulturnih« samoizbrancev v angleško Wikipedio v sexual abuse oziroma spolno zlorabo!), s poskusi, da bi vdrli v moj Facebook, in z vulgarno gonjo proti meni na socialnih omrežjih. Skoraj nisem mogel verjeti, koliko ljudi je v nespodobni naglici pristavilo svoj lonček. Anja Radaljac je s prijateljem Muanisom Sinanovićem iz ozadja spodbujala gonjo s ponavljanjem neresnice, da je »imela delo« in da ga je »izgubila«, ker ni hotela ustreči mojim »pričakovanjem«. Na portalu Radia Študent so se med komentarji pojavile tudi zaničevalne izjave o meni pod imeni štirih ožjih sodelavk Sodobnosti, ki so jim preprosto ukradli imena n jih zlorabili. Hitro je postalo očitno, da imamo opravka s huligani najhujše sorte. Preden sem se dvakrat obrnil, sem v javnih očeh postal »star pohotnež«, ki mladim prekarcem onemogoča dostop do dela in javnih sredstev. Neizmerna banalnost celotne zadeve me je naravnost osupnila. Tako krvoločne in rpostaške serije nizkih udarcev nisem doživel še nikoli. Pri tej perfidno ustvarjeni »aferi« je šlo v osnovi ves čas za trmasto in dirigirano zanikanje dejstev. Šlo je za: 1) objavo zasebne korespondence (kar je neetično, če ni nezakonito; v tem primeru je bilo predvsem infantilno in maščevalno); 2) za skrbno načrtovan in zlonameren izbor citatov iz te korespondence (ki ima v celoti popolnoma drugačen kontekst); 3) za orkestriran poskus diskreditacije (s strani »mafijskega šefa« slovenske kulture, ki bi rad bil član vseh komisij, vseh žirij, vseh svetov, vseh vplivnih kulturnih institucij, s katerih bi lahko vplival na svoje statusno in predvsem finančno stanje, kar vse vehementno zanika); 4) za malomarnost in prodanost nekaterih slovenskih novinarjev, od katerih se skoraj nobenemu ni zdelo potrebno preveriti dejanskega stanja stvari; 5) za poskus diskreditacije slovenskega avtorja, ki ima (vsaj ta trenutek) največ prevodov v tuje jezike. Predvsem pa je star 71 let, kar naj bi bil greh že sam po sebi. In noče (ker ne more, saj mu statut društva, ki revijo izdaja, to preprečuje) prepustiti urejanja najstarejše slovenske revije naključnim mimoidočim, ki so pravkar končali študij primerjalne književnosti (čeprav je vodenje revije že štiri leta v rokah mlajših, in to žensk!, kar je seveda prav tako bilo treba zamolčati, saj sicer za nemoralni napad na »odgovornega urednika« ne bi bilo podlage). In zakaj ni Delo sprožilo medijskega linča proti sebi zaradi naslednje »seksistične izjave«? »Obe dolgoletni sodelavki Dela sta dobili odpoved, v kateri med drugim piše: “Delodajalec ugotavlja, da v Kulturni redakciji stroškovno ni več upravičena takšna količina stroškov dela… Preostala dela in naloge delavca, ki so se tudi sicer zaradi ekonomskih razlogov zmanjšala, se prerazporedijo na ostale zaposlene v Kulturni redakciji.”

Ampak s položaja predsednika PEN niste odstopili zaradi peticije?

Tega ne bi storil v tisoč letih, čeprav bi radi mojo odločitev tako prikazali pobudniki peticije, ki so izjavili, da sem za odstop sicer navedel druge razloge, da pa je to prvi odstop z javnega položaja v Sloveniji zaradi seksizma. Kdor hoče za vsako ceno imeti prav, bo pač hotel imeti prav, tudi če je treba lagati. Resnične vzroke za svoj odstop sem dovolj natančno pojasnil v odstopni izjavi, ki je prav trmasto nihče ni hotel prebrati, kaj šele upoštevati. Po travmah, ki sem jih med letoma 1995 in 2002 doživljal kot predsednik DSP (takrat sem zaradi groženj nekaj časa potreboval celo policijsko zaščito, kampanjo pa je prav tako sprožila Beletrina, takrat še Študentska založba), sem sklenil, da nikoli več ne bom prevzel nobene javne funkcije. Zakaj sem kljub temu kandidiral za predsednika PEN (in vse neplačane obveznosti v zvezi s tem in izgubo časa za delo, se pravi pisanje), mi še zdaj ni jasno. Edino, kar lahko rečem, je, da odločitev hudo obžalujem. K temu me je nagovarjalo več ljudi, ki sem jih spoštoval: Marjan Strojan, moj predhodnik na tem položaju, ki si je zaželel svobodno zadihati (kako ga razumem!), Igor Škamperle (ki ga brez zadržkov izjemno spoštujem), pa še nekaj uglednih ljudi, in seveda dr. Edvard Kovač, ki se mi zdi na PEN najplemenitejši človek. Pozneje sem odkril tudi izjemne človeške odlike Ifigenije Simonovič. Ker sem kmalu po izvolitvi padel s kolesom in doživel lažji pretres možganov, lanskega srečanja na Bledu nisem mogel pripraviti, sem pa to storil letos, ko je srečanje bilo izjemno odmevno, kar priznavajo celo moji zdajšnji sovražniki.

Skratka, vse je bilo v najlepšem redu.

Daleč od tega. Najprej me je hudo zmotilo dejstvo, da sem na svoj elektronski naslov prejel dopis PEN s svojim podpisom, čeprav ga nisem niti podpisal niti avtoriziral in sem ga prvič videl šele kot eden od prejemnikov! Poslala ga je sekretarka PEN Tanja Tuma. Na naslednjem sestanku upravnega odbora sem se zaradi tega razburil (nekateri bodo rekli, da sem bil aroganten!) in pojasnil, da sem kot predsednik društva tudi zakoniti zastopnik, odgovoren za poslovanje društva celo z možnostjo, da končam v zaporu, in da takšnih samovoljnih potez ne bom toleriral. Drugače bom odstopil. To je bila moja prva grožnja z odstopom.

Je mar sledila še kakšna?

Druga grožnja, zdaj uresničena, je sledila letos. Slovenski center PEN ima tudi odbor, ki se imenuje MIRA, ženski odbor slovenskega centra PEN. Odbor je seveda še zmeraj sestavni del PEN (sicer bi se moral registrirati kot samostojna pravna oseba), zato sem bil zanj in za njegovo delovanje pravno formalno odgovoren jaz kot predsednik. Kot zakoniti zastopnik moram biti o vsem, kar se dogaja v odborih in pododborih, obveščen; kako naj bi bilo drugače? In potem se je zgodilo, da je Stanislava Repar, članica MIRE, drugim članicam MIRE poslala skrajno sporen dopis zgolj zato, ker je Sodobnost objavila na natečaju izbran esej Metoda Češka, v katerem je opisal krivice, ki jih je kot prekarec doživel s strani založbe Apokalipsa (kjer je bila Stanislava Repar skupaj s soprogom do nedavnega sourednica). Stanislava Repar me je zaradi objave tega članka (objavljenega po odločitvi žirije za najboljši esej v interesu prekarcev!) v svojem pismu članom MIRE označila za »moralno nizkotnega« in pozvala člane MIRE, naj mi hodijo »bruhat na vrata«! To pismo je prišlo do mene po naključju. Članice MIRE, zastopnice »penovskih vrednot«, so mi ga skušale zamolčati. Vključno z vodilno članico MIRE, tudi sekretarko UO SLO PEN, Tanjo Tuma.

Kako ste reagirali?

Kot si lahko predstavljate. Da sem predsednik organizacije, v kateri se nekaterim zdi normalno, da razpošiljajo sporočila z mojim podpisom, ki jih prvič vidim šele kot prejemnik; da se mi zamolči osebni in pritlehni napad name zaradi užaljenosti nekdanje sourednice založbe, ki je izgubila finančno podporo JAK (ker me niso hotele vznemirjati, je bilo pojasnilo vodilne predstavnice MIRE!), to je tako daleč od »penovskih« vrednot, kot jih razumem jaz, da bolj ne bi moglo biti. To je sprenevedanje, ki meji na podlost. In ko me potem članice MIRE v imenu »penovskih vrednot« javno pozovejo k integriteti (brez vednosti UO PEN, ki je njihov nadzorni organ), o moji zahtevi, da »poziv k bruhanju« obravnava častno razsodišče, pa nič, sem si rekel: »Dovolj!« To je bil razlog za moj odstop. Neizmerno razočaranje nad odnosi in razmerami v Slovenskem centru PEN.

Marsikdo je po tem bil mnenja, da ne bi smeli odstopiti. Obžalujete ta korak?

Niti malo. Pravilnost moje odločitve je potrdila Meta Kušar, članica častnega razsodišča PEN, ki je brez vednosti predsednika tega razsodišča (dr. Janka Prunka) v Mladini objavila obvestilo, da častno razsodišče ne bo sankcioniralo »poziva k bruhanju na moja vrata« Stanislave Repar, češ da je po definiciji Tomaža Šalamuna (ki se je gotovo obrnil v grobu) to že »napol literatura«! Žal mi je, ampak zame to presega vse, kar je sposobna prenesti zdrava pamet. Slišim, da se ta ženski odbor zdaj želi z izvoljenim upravnim odborom PEN pogajati in zahteva, da naj bo naslednja predsednica Slovenskega centra PEN ženska. Well, good luck to them, that's all I can say. Jaz se bom od teh in takšnih nečednosti oddaljil na skrajni konec vesolja.

In četrta vzporedna zgodba?

Četrta zgodba so slovenski mediji. Med njimi ne najdem niti enega, ki z izkrivljanjem dejstev ne bi kršil 2. točke Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se »mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev«, še bolj pa 3. točke istega Kodeksa, ki pravi, da si »mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije prizadevajo«.

Hočete reči, da vas ni kontaktiral nobeden od novinarjev, ki so pisali o tej zadevi?

Nihče ni glede trditev Anje Radaljac ničesar preveril ne pri meni ne pri kolegicah na uredništvu Sodobnosti. Nasprotno. Sovraštvo do mene se je razplamtelo kot gozdni požar, skoraj ni bilo publikacije, ki ne bi več kot dva tedna dan za dnem udrihala po meni. Ves konstrukt sta zelo premeteno lansirala Anja Radaljac in Muanis Sinanović na portalu Radia Študent, kjer je Sinanović najprej prepariral bralca z opisom domnevnih razmer na slovenski literarni sceni, ki da je en sam kupleraj, potem pa je skušal z mojima dvema izjavama, iztrganima iz konteksta zasebne korespondence z Anjo Radaljac, ustvariti vtis, da sem ravno jaz najhujši simptom tega stanja! Drugi mediji so to izkrivljeno zgodbo preprosto prevzeli, prepisali, dodali svoje in stopnjevali moj domnevni »greh«. V Crnkovičevem FokusPokusu sem postal »fukfehtar«, najprej bi moral odstopiti, potem ne bi smel odstopiti; »znameniti« Požar Report je poročal, da je »trenutno najbolj slavna slovenska kritičarka izgubila delo, ker mi ga ni hotela potegniti«, in podobno. Večer je pri mojem pojasnilu, za kaj gre v resnici, objavil samo moji sporni izjavi, ni pa hotel objaviti dela korespondence, ki dokazuje, da sva z Anjo bila v prijateljskih stikih; s tem je kršil zakon o tisku. Urednica kulture pri Večeru tudi ni želela objaviti izjave glavne urednice Sodobnosti, v kateri je ta več kot jasno navedla razloge, zakaj smo prekinili sodelovanje z Anjo Radaljac. Nikogar od teh ljudi ni bilo niti malo sram. Medtem je Air Beletrina razpošiljala svoje agente po celi Sloveniji; nekateri znanci so mi zaupali, da so jih naravnost silili, naj podpišejo peticijo za moj odstop. Čeprav, seveda, kot je zapisal tudi upravni odbor DSP, javnost nima nobene pravice posegati v odločitve samostojnih organizacij, ki poslujejo skladno s svojimi ustanovnimi akti.

Ko vas je upravni odbor PEN podprl, se je v Sobotni prilogi Dela hudo razburila Jožica Grgič.

Upravni odbor DSP je njen članek v Delovih Pismih bralcev označil za »skrajno neprofesionalen in neetičen novinarski izdelek«, kar je brez dvoma bil, saj je v njem zlonamerno navedla obglavljene in samovoljno združene citate, žalila, in to agresivno, pa je vse po vrsti. Med drugim je iz mojih dveh domnevno seksističnih izjav izpustila srednji del in povezala dva stavka, ki sta s povezavo dobila popolnoma nov pomen. Takole je citirala: »Saj ti si vendar lepa in seksi in vse ostalo, kar se pričakuje od perspektivne intelektualke. Jaz se nisem še nikoli zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi že z nekaj stavki postavila pokonci.« Takšna povezava dveh nepovezanih stavkov ustvarja vtis, da je bila pripomba namenjena Anji Radaljac. Jožica Grgič je izpustila vmesni stavek, v katerem pravim, da je pri ženski lepota le bonus, pomemben je intelekt. In tako je iz pohvale ženskega intelekta nastala »izjava«, pri kateri naj bi šlo za »spolna namigovanja«. Nihče me ne bo prepričal, da Jožica Grgič tega ni storila (zlo)namerno, še posebej glede na celoten ton njene kolumne.

Med drugim je zahtevala, da je treba odstaviti oziroma razpustiti vse v upravnem odboru PEN in pri Sodobnosti, ki vas podpirajo.

Jožica Grgič, mati Mance G. Renko, odgovorne urednice Air Beletrine, ki je sprožila peticijo za moj odstop (in je hkrati, presenetljivo, članica strokovne komisije za bralno kulturo pri Slovenski agenciji za knjigo), se je v svoji kolumni spozabila do mere, kakršne si v Sobotni prilogi nisem mogel predstavljati. Predvsem zato, ker je Sobotna priloga vse dotlej bila zame najboljši časopis v Sloveniji, Ali Žerdin pa najboljši časopisni urednik. Najprej sem ga hotel vprašati, kdo bo opravil vsa ta odstavljanja in razpuščanja, ali Centralni komite KPS ali nemara SS. Ali nemara kar on, Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge. Ali nemara Manca G. Renko, morda v upanju, da bo v prihodnje iztržila več javnega denarja za Beletrino. Je Ali Žerdin ta članek spregledal ali se je z njim strinjal? Zlonamernih neumnosti v Dnevniku in drugje nisem niti bral. Preprosto nisem mogel verjeti, da se lahko kaj takega dogaja v Sloveniji leta 2016. Še manj sem pričakoval, da se lahko pri svojih letih še naučim kaj novega o človeški naravi.

Ste Jožico Grgič prijavili častnemu razsodišču Društva slovenskih novinarjev?

Sem razmišljal o tem. Potem pa sem, nemalo osupel, ugotovil, da me je Jožica Grgič pred letom dni pravzaprav zelo elokventno »branila«, še najbolj pred svojimi lastnimi obtožbami. V kolumni z naslovom Teror politične korektnosti je med drugim zapisala: »Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli.« S tem se vsak razumen človek lahko le strinja, očitno pa se niso podpisniki peticije, pa tudi ne avtorica te izjave leto pozneje. In še: »Z besedami ni nič narobe, pomemben je kontekst.« In zakaj v mojem primeru ni bil pomemben? Nadalje je Jožica Grgič pred letom dni zapisala, da so domovina politične korektnosti severnoameriške univerze. »Tam se je v osemdesetih letih začela z uporabo govora, novoreka, ki ne sme biti žaljiv predvsem zaradi pripadnosti družbenim manjšinam ali spolu, zdaj pa se že pogovarjajo o tem, da je izraz črna kava žaljiv za črnce.« Tako kot je pri nas poklon ženski (»Saj ti si vendar lepa in seksi«) žaljiv za ženske? Potem Jožica Grgič v Terorju politične korektnosti nadaljuje, da »smo prišli do politično dizajniranega dojemanja drugega človeka brez njegovih posebnosti, brez njegove vsebine. Politična korektnost je postala olepševalni izraz za svetohlinstvo, postala je industrija.« In: »Politična korektnost kastrira tudi jezik ... Z njo smo izgubili vrsto besed, odtenkov in pomenov.« Kako nenavadno, da me je novinarka zdaj podlo napadla prav na podlagi tega, kar je pred letom dni obsodila!

Ampak resnične razloge za svoj odstop ste navedli, in to dovolj jasno.

Jasneje jih ne bi mogel. Toda vsi so jih skušali skriti, zamolčati, odriniti na stranski tir. Celo časopis Delo si je privoščil nekaj nezaslišanega. V ekskluzivno objavo sem jim ponudil odstopno izjavo, v kateri so bili navedeni dejanski razlogi za moj odstop. Kljub temu so na naslovni strani časopisa namesto povzetka odstopne izjave objavili novico, da sem odstopil zaradi seksističnih izjav in peticije Air Beletrine, z vsemi podrobnostmi, ki jih je odstopna izjava zanikala! Vsi drugi mediji so potem povzeli to laž, ne pa vsebine moje odstopne izjave. Odstopno izjavo sem objavil tudi na Facebooku, a tudi tam so jo moji preganjalci trmasto ignorirali. Kako zamolčani so bili pravi razlogi za moj odstop (ali kako niso nikogar zanimali), sta dokazala celo Janko Lorenci v Mladini in Rok Svetlič v Delu. Prvi je v svojem sicer razumnem razmišljanju zapisal, da bi se za sporni izjavi moral opravičiti, da pa mi zaradi tega ne bi bilo treba odstopiti, čeprav sta izjavi bili »degutantni«. Kaj res? Bolj degutantni kot poziv Stanislave Repar članicam MIRE, naj mi hodijo »bruhat na vrata«? Ali je Janko Lorenci vse to spregledal? Ali ga vsebina moje odstopne izjave sploh ni zanimala?

Seveda je mogoče, da je sploh ni prebral.

Objavljena je bila v Delu. Objavljena je bila na Facebooku. A naj bi plačal sto metrov visok pano na Kongresnem trgu in jo nalepil nanj? Še bolj me je zabolelo, ko sem v Delu prebral prispevek Roka Svetliča, filozofa, ki ga prav tako izjemno spoštujem, Afera PEN in predmoderna morala. Čeprav se z njegovim mnenjem o predmoderni morali zelo, zelo strinjam, se tudi on ni pozanimal, zakaj sem odstopil, saj v uvodu med drugim pravi, da je »kritična javnost zaznala nedopustno komunikacijo, jo ustrezno ovrednotila, zahtevala sankcijo, ki jo je – z odstopom – dosegla«. In dr. Vesna Mikolič, prav tako v Delu, citiram: »Na eni strani imamo spolno (in tudi generacijsko) šibek status literarnih ustvarjalk, ki se šele uveljavljajo in so obsojene na prekarno delo in obenem odvisnost od statusno najmočnejše skupine starejših uveljavljenih literarnih ustvarjalcev, ki ta svoj status nemalokrat uveljavljajo tudi preko seksističnega odnosa prav do omenjene skupine ustvarjalk.« Prosim?! In jaz naj bi bil najhujši primer takega »seksističnega odnosa«? Malo pozneje Vesna Mikolič piše o tem, da je škoda, ker ne poznamo vseh plati zgodbe. Res je škoda. Očitno je nemogoče dobiti mojo telefonsko številko. Ali moj elektronski naslov. Očitno živim na Marsu in sem nedosegljiv. Ali je Vesno Mikolič sploh zanimala moja plat zgodbe? Ne. Zadovoljna je bila s tem, da mojo plat zgodbe pripovedujejo drugi. In očitno je to nekomu ustrezalo. V tem medijskem linču mi je bilo popolnoma onemogočeno, da bi bil v zgodbi enakovredni akter.

Ste v katerem od časopisov prebrali vsaj kakšen razsoden komentar?

V Mladini. Napisal ga je Grega Repovž, ki je lucidno opozoril na to, da gre ob pozivanju k odstranitvi »starih prdcev« za nevaren ageizem, ki je »še ena v vrsti diskriminacij«. »Stari prdci« očitno zasedamo »položaje moči«, za katere bi bilo čas, da jih skupinsko prepustimo mladim prekarcem. A tudi Grega Repovž, žal, govori o »seksizmu« na način, ki mi ostaja tuj in nerazumljiv. Citiram eno od pravil iz Izjave o svetovnem etosu: »Ravnaj in govori resnicoljubno.« To sem vse življenje počel in to počnem tudi zdaj. Zato ponavljam: »Mnogo prej kot ženska lepota mi ga postavi pokonci ženski intelekt.« Naj mi nekdo razloži, kje natančno v tem stavku tiči seksizem. Mogoče sem slep, ampak jaz ga ne vidim. Jaz vidim samo metaforično izjavo, da imam rad pametne ženske. V vseh slovarjih je seksizem definiran kot predsodek ali diskriminacija na podlagi človekovega spola (ženskega in moškega). Je kompliment ženskemu intelektu diskriminacija?

Kaj pa očitki v nekaterih medijih, da upravljate z javnim denarjem?

In da bi torej nekaj tega denarja morali dati vsakomur, ki pride mimo? Bodimo resni. Z javnim denarjem upravlja ministrstvo za finance, ki ga nekaj dodeli ministrstvu za kulturo, ki ga nekaj dodeli Javni agenciji za knjigo, pri kateri strokovne komisije odločijo, koliko bo kateri od izvajalcev na področju knjige dobil. Višina subvencij je odvisna od izkazane kakovosti dela. Subvencija revije Sodobnost za leto 2016 znaša 80.000 evrov, približno toliko kot dobi revija Literatura, in to na podlagi mnenja strokovne komisije, da »je program revije Sodobnost vrhunski, obsežen in kontinuiran ter da revija ostaja osrednja slovenska literarna in kulturna revija, v kateri objavljajo različne generacije slovenskih ustvarjalcev«. Subvencija JAK predstavlja samo 70 % finančne vrednosti programa revije; preostanek moramo najti sami pri sponzorjih oziroma ga pridobiti s prodajo knjig, ki jih izdajamo. Subvencija pokrije avtorske honorarje za prispevke, tisk in pripravo tiska ter stroške distribucije (natančne podatke o porabi sredstev ob koncu vsakega leta prejme JAK). Za vse druge stroške moramo denar poiskati drugje.

Kako pravzaprav deluje kulturno-umetniško društvo Sodobnost International, izdajatelj revije?

Z izjemo ene osebe, ki smo jo zaradi obsežnega evropskega projekta zaposlili za dve leti, smo vsi honorarci. Glavna urednica, vpisana v razvid na ministrstvu za kulturo kot urednica (redaktorica), ima zaradi kakovosti svojega dela že vrsto let pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Pomočnica glavne urednice ima s. p. in dela poleg Sodobnosti še za vrsto drugih ustanov. Jaz sem upokojen. Moja pokojnina znaša reci in piši 292 EUR na mesec. Državna priznavalnina, do katere sem upravičen, mi mesečni dohodek dvigne na 717 evrov. Tako razkošno je življenje »starih prdcev«, ki mladim »onemogočajo dostop do korita«. So to »položaji moči«, ki jih zasedamo? Pa jih zamenjajmo. Naj mi dajo svoja mlada leta, jaz pa jim prepustim svojo penzijo!

In če bi bila ta zamenjava mogoča?

Težko si predstavljam, da bi moja penzija izboljšala njihov finančni položaj! Jaz bi znova počel, kar sem počel v mladih letih. Za poklicno napredovanje in v iskanju priložnosti za delo bi ravnal pošteno, ne z brutalnimi pozivi k odstopom, ukinitvam, odstavitvam in razpustitvam. Ko sem prišel v Avstralijo, nisem takoj zahteval, naj me zaposlijo kot voznika podzemnega vlaka: začel sem s pometanjem peronov, sprejemal in odpravljal sem vlake, potem sem sredi noči in dežja sestavljal in razstavljal tovorne vlake, nato sem bil dolgo sprevodnik in šele na koncu sem bil (z ustreznim treningom) povišan v voznika. Ko sem dobil delo na eni največjih založb v Londonu, nisem zahteval, naj me zaposlijo kot urednika enciklopedije znanosti; začel sem s popravljanjem indeksov, s korekturami, z lektoriranjem, s pisanjem prispevkov, s študijem uredniških navad in zahtev. Šele ko sem se izučil in dokazal in se je odprlo delovno mesto, mi je direktorica ponudila položaj enega od dveh urednikov. Nisem razsajal po celem Londonu, da mi stare babe onemogočajo dostop do vodilnih mest. Nisem sprožil peticije za njihov odstop. Ravnal sem svojemu značaju primerno. Tako, kot so me naučili starši.

Ste se česa naučili tudi iz tega pogroma?

Pred časom sem na Facebooku objavil kratko razmišljanje o tem, kako zdaj razumem, zakaj v času digitalnega zasmehovanja toliko mladostnikov raje naredi samomor, kot da bi se borili proti hudobiji, ki je ni mogoče premagati. Svoj primer (kajti ne delajmo si utvar, tudi jaz sem bil zlonamerno zasmehovan) sem realno ovrednotil z besedami Dušana Jovanovića, s katerimi je odgovoril na vprašanje v Nedelu, ali bi glede na peticijo Air Beletrine moral odstopiti. Takole je rekel: »Politična korektnost je prestopila vse razumne meje in grozi vkleniti jezik in pamet v sterilne, skopljene, vljudnostne klišeje. Podpisnikom peticije se je zmešalo ali so pa že od nekdaj srednjeslojski podrepniki in ritolizniki, ki se jim mudi dokazati moralizatorsko pravovernost. Preziram neoporečno držo teh ljudi! Zaničujem njihovo ideologijo in način nastopanja v javnosti. Anja Radaljac je korespondenco s Flisarjem nesramno izrabila za svojo medijsko promocijo. In to je vse, kar je o tej provincialni aferi treba vedeti."

Kakšen je bil odziv?

Anja Radaljac ni izgubila niti trenutka. Takoj je planila: »Oprostite, ampak to je pa resnično morbidno in groteskno. Zatiralec preko manipulacije privzema vlogo 'velike žrtve' ... in, preko istih vzvodov, preko katerih je lahko postal zatiralec (preko svojega družbenega položaja, funkcij, ki jih je zavzemal, prepoznavnosti itd.), se zdaj (lahko) vzpostavlja kot žrtev. In s tem kajpak vnovič zlorablja (!): ženske, nasprotnike seksizma, mlado generacijo, prekerne delavce ... Zato je ta diskurz tako nevaren in zato bi morali naredit vse, kar (z)moremo, da ga ukinemo. Da ne govorim o tem, da 'žrtev' nato uporabi citat osebe, ki je – vsaj tako se govori po gledališki sceni – v Jugi streljal igralce z zračno puško, če so mu šli na gledaliških vajah preveč na živce. ... Zdaj pa grem, če naj citiram Stanislavo Repar, bruhat.«
Zakaj pa ne, zdaj ko je po mnenju Mete Kušar, članice častnega razsodišča Slovenskega centra PEN, »bruhanje na vrata« postalo »napol literatura«?
Vsaj tako se govori ... To je temelj, na katerem je bila zasnovana afera Radaljac. Žal mi je, da je toliko novinarjev, ki sem jih cenil, nasedlo manipulacijam. Žal mi je, da so v nerazumni želji, da ponižajo mene, ponižali sebe. Morda je kateri med njimi to že ugotovil. Morda kateri še bo. Pri nekaterih tega upanja ni. Čas je za resen premislek, bi rekel. Kajti če ga ne bo, bodo tisti, ki vpijejo, da je treba diskurz, s katerim se ne strinjajo, »ukiniti«, da je treba nekoga »odstaviti« in nekaj »razpustiti«, prej ali slej začeli z nami obračunavati fizično.

Morda bi jim morali ponuditi delo. Mar ne počne tega Sodobnost že vrsto let? Od kod pravzaprav pridobivate ostala sredstva?

Izdajamo knjige. V zadnjih treh letih smo jih izdali okoli 70. Za večji del smo prejeli evropske subvencije. JAK je doslej financiral samo nekaj naših knjig, in še to skromno. Šele letos smo prišli med programce in dobili subvencijo za sedem knjig. Skromne podpore dobivamo tudi od institutov in agencij drugih držav, Finske, Slovaške, Nizozemske, Španije, Norveške, Indije. Pred leti smo začeli projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Pred dvema letoma je projekt prestopil meje in zdaj uspešno teče tudi na Poljskem in v Litvi; zanj smo dobili evropska sredstva (in velik organizacijski glavobol). Kako nam vse to uspe, glede na to, da nas je malo? Ni nas malo. Za vse te projekte honorarno zaposlujemo prekarce: prevajalce, lektorje, korektorje, oblikovalce, moderatorje, organizatorje prireditev, avtorje za obiske po šolah itd. »Zatiralci«, kot nas imenuje Anja Radaljac, torej »zatiramo« prekarce tako, da jih zaposlujemo in zanje na vseh koncih in krajih pridobivamo denarna sredstva.

Koliko besed je osrednji slovenski časnik Delo posvetil vaši Župančičevi nagradi za življenjsko delo?

Niti črke.

In koliko besed je posvetil dvomesečni razstavi vašega življenja in dela v Narodni in univerzitetni knjižnici?

Niti črke.

Ali ni bil ves ta cirkus v zvezi z užaljeno Anjo Radaljac vihar v kozarcu vode?

Ne delajmo si utvar: glavna junaka v tej zgodbi nisva bila niti Anja Radaljac niti jaz, ampak slovenski mediji. Da so name z lažmi in pretvarjanji in selektivnim poročanjem zmetali pet ton blata zaradi dveh izjav, ki sta bili (bodimo vsaj malo normalni) komplimenta ženski lepoti in intelektu (brez kakršnih koli pogojev ali pričakovanj), pri tem pa se jim je zdelo nevredno več kot rutinske pozornosti, da je v istem času na svetu zaradi lakote ali pod bombami umrlo vsaj deset tisoč otrok, pol milijona ljudi pa je ostalo brez doma, je dovolj zgovoren dokaz, da je v zahodni družbi (katere nekritični del smo postali) nekaj hudo narobe. Marsikdo si bo to zapomnil. In marsikdo bo ugotovil (že kmalu), da je šlo za neodpustljivo medijsko svinjarijo, pri kateri je Anja Radaljac bila zlorabljena s strani tistih, ki bi radi prek vseh možnih instanc »vladali« slovenski kulturi.

Prezirate ljudi, ki so vam tako krvoločno skušali uničiti dobro ime?

Kaj sem pa storil? Sem koga ubil? Sem koga posilil? Sem koga izsiljeval? Izrazil sem se po svoje, to je vse. In to bom počel še naprej. V svobodni družbi ne bom živel po vreščečih diktatih tistih, ki se z mano ne strinjajo. Vso pravico imajo, da se ne strinjajo z mano, nimajo pa pravice zahtevati, da se jaz strinjam z njimi. Še manj pravice imajo, da me zaradi tega žalijo in preganjajo. Zahtevam ničelno toleranco do vseh, ki nam v imenu katere koli ideologije ali kakršnega koli –izma skušajo kratiti svobodo govora in zapovedovati način izražanja. Dobro ime so preganjalci uničili sebi. Dobro ime so članice MIRE uničile slovenskemu centru PEN. In kdo lahko uniči dobro ime mojim knjigam in dramam? Tega ne more storiti nihče. Niti »strici iz ozadja«, ki so botrovali pogromu. Ne preziram vseh, ki so bili vpleteni v to huligansko »afero«, preziram pa jih kar nekaj. Prezir je hladna stvar; doslej ga ni bilo v registru mojih občutkov. Če bi bil mlajši, bi jim morda vse to kdaj odpustil. Pri mojih letih pa to ni več mogoče. Sprijazniti se bom moral s tem, da živimo v časih, v katerih (kot mi je napisala ena mojih uglednih prijateljic) ne vemo več, »kam in kako sploh še smejo vzleteti naše besede, da jih ne bi nekdo sprevrgel, poškodoval. Jemljejo nam jezik. Plenijo ga. Prevajajo ga. Dodajajo mu druge pomene.« Še dobro, da zdaj vem, kdo je kdo in katerih ljudi se bom izogibal.

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

>My Father's Dreams

My Father's Dreams

Apart from craftily capturing a child's thoughts (another writer who does it comparably well is Orhan Pamuk), Flisar is a formidable stylist too. A stylist whose elegant, precise sentences grant special meaning to anything they touch. »Give me a shopping list and I'll set it to music,« said Rossini who, with legendary ease, composed 39 operas. If we lived at a time that allowed artists comparably beautiful arrogance, Flisar could very well brag to possess a similar ability.
A. H. Kono, European Review of Poetry, Books and Culture

Selected by The Irish Times as one of 30 best books published in 2015.

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

On the Gold Coast

Nominated for The IMPAC International Literary Prize and chosen by The Irish Times as one of the 13 best books about Africa written by Europeans (along the works by Joseph Conrad, Graham Greene, Isak Dinesen, JG Ballard, Bruce Chatwin etc.)

Left
Right